It started, and it ends, but it never stops, here in Bangkok

---

Dolgujem si še en zapis, da ne pozabim. Da ne pozabim tega fenomenalnega meseca. Tega neverjetnega dela mojega življenja.
Let je v Bangkok je minil brez težav in se je zaključil precej spektakularno, saj me je na letališču pričakal postrešček mojega hotela (hotela!) z napisom mojega imena. Oprostim mu, da me je naslovil z MR. Sledil je prevoz, med katerim se že opazila prve znake poplav: del ceste pred hotelom je bil zalit. "Littla bit, littla bit," se je režal šofer in tako odgovarjal na moje hipno začudenje nad neobičajnim cestnim pojavom.
Kmalu po tem, ko sem se stacionirala, sta me že prišla iskat Nikki in Nat. Peljala sta me v restavracijo Koh Lanta (tako kot otok) blizu letališča, saj so bili drugi predeli Bangkok zaradi poplav praktično nedostopni. In kakšna restavracija je to bila! O moj bog, Tajci se ne šalijo. Pri nas bi kaj takega označili za zabaviščni park. Precejšen del je na prostem (tam smo bili tudi mi), sredi miz je laguna z mostički, ki nekako deli prostor na skupne mize pa na izolirane separejčke, tam je tudi pokrit "kozolec" za kakšnih 200 obedujočih, pa posebne opečnate okrogle hiše za zabavo s karaokami, da ne govorim o WC-jih z zofami ... Skrajno noro. Skrajno okusna je bila tudi hrana, ki jo je naročil Nat: riba s kandiranim česnom in limonino travo, skampi s prozornimi rezanci, školjke, piščančji kari (pogrešala sem kokos na Tajvanu!) in za posladek še hladna sladka juha z ginkom. Vse jedi so bile tam nekje med 150 in 200 bati, torej med 4 in 5 evri.
Nad nami so stalno hrumeli avioni, vmes smo prestregli zvoke terasa benda. Pogovori so se vrteli večinoma okoli poplav, ki trenutno zelo ogrožajo Bangkok. Do sedaj je bilo prizadetih 66 provinc in 9 milijonov ljudi, 600 oseb je umrlo. Cene vode in jajc so šle v nebo. Nat mi je kazal fotke s predelov mesta, kjer je voda popolnoma prevzela nadzor in so se ljudje izselili na avtocestne nadvoze. Te ceste so zdaj oproščene cestnin, saj so ponekod edina možnost prevoza, ker je druge prometne žile pač zalila voda. Na srečo so šole zaprte, če ne bi bila gužva še večja. Nikkino stanovanje oz. vhod v njeno stavbo je pod vodo, prav tako je bil vhod v Natovo stolpnico, starši so v redu, služba tudi, fabrika prav tako. Moj lanski hotel Rama Garden je pod vodo. Tako naj bi bilo vsaj še do konca leta, še posebej, če se lokalne in države oblasti ne bodo mogle sporazumeti, kaj je najboljša rešitev za nastalo naravno katastrofo. Bangkok je namreč kot ena velika posoda in voda nima kam iztekati. Na severu mesta so tako naredili nekakšen jez iz vreč, ki zadržujejo vodo, da ne bi stekla v center mesta - in s tem najbrž povsem odrezala turistični del pogače - a se lokalni prebivalci seveda razburjajo in delajo luknje v pregradi, tako da se ne ve povsem dobro, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh, tednih. "Vse je politika. Zdaj celo sprejemajo neke zakone o pomilostitvi kaznjencev, samo da bi se lahko nekdanji premier Thaksin pretihotapil nazaj v državo," je še dodala Nikki.
Prihodnji, zadnji dan moje tokratni azijske epizode sem se podala v mesto. Najprej sem prečekirala okolico in ugotovila, da so pripravljeni z vrečastimi barikadami, predvsem pred bankomati. A ljudje se očitno ne pustijo motiti. Med kupovanjem lubenice - še vedno je deset batov - je prodajalka smeje le zamahnila z roko, češ, ah, to ni nič vode in nič se ne bo pripetilo.
Do airport linka je bilo kar nekaj kilometrov, zato sem v jutranji vročini namesto taksija zajagala mototaxi. To je super zadeva, saj lahko motorček vijuga po ulicah in mostičkih, ki so za avte seveda nedostopne, poleg tega lahko precej lažje krši prometna pravila (npr. vozi po napačni strani ceste) in s tem močno skrajša čas potovanja - ter seveda končni znesek. Ta me je do postaje Latkrabang prišel 40 batov.
Izstopila sem na postaji Makasan, ki je nova, bleščeča, prostorna, ogromna. Na poti do tja sem videla, da so hiše res v vodi in avtomobili parkirani po avtocestah. Ampak ko sem se sprehaja po Asoke Road do Sukhumvita, je bilo ponovno vse kot ponavadi. Resda so bile ponekod nameščene vreče oz. nasipi, ampak ulično dogajanje je bilo živahno kot vedno (tu se res zaveš, kakšni amaterji so drugi narodi glede ulične hrane), promet enako gost, vročina enako invazivna.
Imela sem še nekaj časa, preden sem se dobila z Alexis, tako da sem to izkoristila za obisk povsem novega šoping centra Terminal 21 na Sukhumvitu. Ni mi jasno, kako so uspeli kaj takega stlačiti med postaji Asoke in Sukhumvit. Ampak dobro, Tajci očitno vse znajo. Center pa - o moj bog. To je tudi en zabaviščni park. Vse je označeno kot na letališčih, večnadstropna šoping Meka pa je posvečena državam oz. kulturam sveta: tako so nekatere trgovine postavljene v arhitekturo Japonske, druge Italije, tretje Kitajske ... in takšne so tudi restavracije v vrhnjih nadstropjih: japonska, laoška, korejska ... vse dežele sveta. In potem so tu wcji, ki so povsem poglavje zase, saj je vsak wc drugačen, zdaj si spet na Japonskem, zdaj v italijanski kuhinji. Noro. Kar je pa še bolj noro, pa so wcji sami, saj so tisti japonski, ki imajo več gumbov kot moj mobitel in opravijo vse namesto tebe. Bizarno!
Končno sem se le dobila z Alexis in šli sva na dooooolgo kosilo v bližnjo kitajsko restavracijo. Potem pa, ker je bilo ravno +34 in vroče, v sosednji šoping center MBK. Ko sva dobili, kar sva iskali, sva nehote zavili še v en lokalen mall, spet stisnjen med neke stopnice med posameznimi stavbami. Genialno.
Zategnili sva se z MRT-jem nazaj do postaje Asoke, da bi se dobili z Nikki, saj naj bi mi predala bon za tajsko masažo v salonu Healthland. Ker je zaradi gostega prometa zamujala, sva se spet sprehajali po Terminalu 21, potem pa smo se končno le dobile in šle vse tri v japonsko slaščičarno. Mmmmm.
Ob šesti uri me je Nikki naročila v omenjem Healthlandu in masaža je zamikala še Alexis (Nikki se ji je odpovedala, kot ponavadi). Zdaj pa najboljši del: za dve uri tajske masaže je odštela - reci in piši - niti ne deset evrov, pa še v privatni sobi, skupaj z mano. Če bi se odločila za skupne sobe, bi bila cena še nižja. A je to sploh mogoče oz. normalno?
Sprejeli sta naju tako dve Tajki in naju zaposlili za naslednji dve uri. Prijetno zmatrani sva odpešačili, bil je že večer, do Makasana oz. sva prej zavili na cesto Petchaburi, da sva poiskali nekaj za pod zob. Našli sva nek štant s super kurjo nudl juhco, potem pa sedli na taksi do postaje Ramkhamhaeng. Alexis je šla tam na bus do doma, jaz pa spet na aiport link do Latkrabanga, tam pa na taksi.
Naslednje jutro je bil čas za zadnji razgled na Bangkokom. Ki je bil izredno žalosten. Z letala sem razločno videla razmočeno zemljo: hiše, mostovi, ceste, daljnovodi in templji so se utapljali pod vodno gladino. Najbolj presunljiv pa je bil pogled na nekdanje letališče Dan Mueng s potopljenimi letali. Česa takega še nikoli nisem videla. In upam, da nikoli več ne bom. Kajti v Bangkok se nameravam še vrniti. Vedno in znova. Ker je fascinantno mesto. Ker se je tu vse začelo, se tokrat končalo, a se prav za prav nikdar ne neha - moja ljubezen do tega kontinenta.

---