Flames to dust, lovers to friends ...

---

... why do all good things come to an end?
Sedim v kaficu v Bangkoku, pijem vodo za 5 batov, pred menoj lezi vrecka z zadnjimi nakupi s Kao San ulice. V denarnici imam se okoli 400 batov, ce odmislim tistih 700 za departure tax in 35 za bus voznjo do letalisca. Nahrbtnik je ob odhodu iz Hanoja tehtal dobrih deset kil. Jutri bo najbrz vec.
Noge imam nekoliko ozuljene, popraskane in popikane, frizura je ze itak cel mesec pobratena s slamo, obleke bo treba najbrz oprati dvakrat. Kljub vsemu - uzivam. Spomnim se fascinacije ob prihodu. Pa soncnega zahoda v Angkor Watu. Pa visenje v mrezi ob jezeru v Phnom Penhu. In prve thai kave v Kanchanaburiju za 10 batov, postrezene z ljubeznijo in prikupnostjo lokalne zenice. Seveda tudi rajskih, sanjskih plaz s tajskih otokov. 20% klancev, ki sva jih s skuterjem premagovali vsak trenutek bolj vrhunsko. Miniaturne tuk-tuk nesrece v Phnom Penhu. Pitja sugar cane juicea na vogalu Old quarterja v Hanoju. Zajckov na Chatuchak marketu. Neskonce kamboske miline in prvinskosti. In vsega ostalega, kar je nekje v mojih mislih, pa se trenutno ne more odlociti, kaj bi se prikazalo.
Vse je tu, v moji glavi in fotografijah. Tale dopust v JV Aziji je bil nekaj ... nekaj izjemnega. Z vseh zornih kotov. Vcasih so me lokalci znali razpizditi do amena, kot npr. spet danes zjutraj v Hanoju, ko SPET nihce ni vedel (niti soferji avtobusov), kje je neka doticna postaja, zato so se mi raje rezali v fris in me prav gotovo popljuvali v vietnamscini. Ali pa ko so mi zaracunali voznjo do letalisca $2 (=36.000 dongov), lokalcem pa 22.000 dongov. Tudi prav. Prevlada pa definitivno tista pozitivna plat zgodbe. In tega mi ne morejo vzeti niti zatezeni poklicni postopaci v obliki voznikov motorjev, ki za tabo vpijejo "wooo, wooo, moto, moto!!!!!!!!!!".
Caka me se zadnji sprehod po ulici Kao San, na kateri bi pokupila polovico stvari, ki jih prodajajo. Nekaj zaradi nuje, nekaj zaradi ciste perverznosti, tudi ker je poceni, spet druge zato, ce jih slucajno kdaj potrebujem (nikoli se ne ve, kdaj prav pride kos lesa, ki ob drgnjenju s palico po zobatem delu proizvaja zvok v stilu zabjega regljanja). Jutri zarana ista pot nazaj do letalisca, spotoma se nazrem pad thaia in sadja in mogoce tudi spring rolls pa sticky ricea z mangom. Bomo videli, kaksna bo jutranja ponudba.
Tako bo tole moj zadnji vnos s tega potovanja. Zakljuci se potovanje in zakljucijo se ubesedene bedarije. Torej, zakaj se vse dobre stvari koncajo? Najbrz zato, da se lahko zacnejo nove, se boljse, drugacne, se bolj zanimive. Wai iz se vedno zakon Bangkoka in se vidimo v LJ.

---