Uvod v Yilan

---

Silvia je se spala, zato sem se v soncnem jutru najprej podala na zajtrk. Postregla mi je ista punca kot vceraj, izkazalo se je, da je (tudi ona) Indonezijka. Prav nic ni spominjala na svoje rojake, sem ji rekla, zato mi je pojasnila, da je kitajskega porekla. Porocena je s Tajvancem, ki pa dela kot kuhar na JAponskem. Gostinci, seveda.
NAto sem lepo vreme in lep okolis izkoristila za en mini tekec. Razen razpuscenih lajajocih psov je bilo vse idilicno: kampus sredi "Vipavske" doline, sonce, prijetna klima. Super.
Ob mojem povratku sta bili ze obe s cimro pokonci in s Silvio sva se odpravili raziskovat njihov kampus. Res je cudovit, jezerce, sprehajalne potke, mosticki, zelenje, grupica studentov se je ravno fotkala sredi podelitvene ceremonije (vkljucno z opravami!). "To je gotovo najlepsi kampus na Tajvanu," je dejala Silvia.
Potem pa spet jovo na novo: nazaj po nahrbtnik, do zelezniske postaje, objem v slovo in hop na vlak. NAjprej do Hualiena, od tam pa Luodonga. Vlak je bil ze cez par minut, zato sem samo pobasala ananas in zdirjala na naslednjo povezavo.
Spet sem zamenjala par pokrajin in se zvozila skozi par tunelov, in predvsem zamenjala vreme. Iz sonca sem prisla na dez. A na to me je Paul opozoril, zato nisem bila presenecena ali nejevoljna, ko sem ob poldne res prispela v dezevni Luodong.
Paul me je kmalu pobral pred postajo in sla sva na kosilo v vegansko restavracijo Loving hut (zakaj pa ne). Spet se je s plakatov smehljala tista blond gazdarica, po TV so se rolale World Vegan, World PEace novice. LEpo.
Skocila sva se po papaja milk na prizorisce night marketa (ki je bil, jasno, se precej zamrl), potem pa le k PAulu domov, da sem odlozila prtljago in se seznanila s svojim domom za naslednjih nekaj dni. Paul je nato zrihtal kolesa in odbiciklirala sva do obale (ki je za vogalom) in spet sem lahko obcudovala razpenjeni PAcifik.
Potem pa spet k njemu domov, da je pobral svoje delovne stvari, saj je imel popoldne pouk, tako da me je odlozil pred zeleznisko postajo, da sem lahko v miru raziskovala center. Zopet: eno za drugim frizeraji, cajnice, prodajalne telefonov, stanti s hrano, in ponavljanje vzorca v nedogled. Res mi ni jasno, kako lahko vse to prodajo, ce pa vsak ponuja isto in res ne vidim razlike med njimi. Neverjetno.
Zaruzila sem na night market, ker je bil ze v polnem zagonu, in nekje staknila nek spa z blazno prijaznim, a prav nic anglesko govorecim osebjem. Cisto so me vzeli v roke in naslednji slavbi dve uri sem zabila na postelji pod njihovimi rokami: nega obraza, voskanje, masaze, in se in se, za 2000 dolarjev oz. recimo 50 evrov. To se mi zdi kar dober deal.
Nadalje sem bluzila po night marketu in kar naenkrat se je mimo pripeljal Paul, prej kot sva bila zmenjena, saj je prej koncal. Kaksno lepo nakljucje. Obdelala sva se stante, seveda pojedla pol ponudbe (hm, burito iz sladoleda, posut s koriandrom? ali pa chicken feet? to sva preskocila), potem pa se odpeljala do Luodong Sports PArk, ki je baje ena od the destinacij v tem mestecu. In je res. Gre za umetno narejen park, povsem zgrajen po nacelih feng suija in podobno, vsak element je res premisljen, in res lahko to dojames tudi v temi. Res noro. Malo sva se zasedela, srecala se nekaj njegovih "belih" prijateljev, ki se tam dobivajo vsako sredo na jam sessionu (in poznajo nekaj SLovencev, ki baje bivajo tu - tako za zivjo vsem sokrajanom), potem pa odbrzela nazaj v njegov brlog ob obali.

---