Dobro varovana skrivnost

---

NA dan mrtvih smo bili se kako zivi, in to se ob 7.20, ko sem se odpravila na vlak za Taroko. NAjprej do Hualiena, kjer sem imela se dovolj casa, da sem podaljsala zajtrk v eni od minirestavracij, se oglasila se v TIC-u in izvedela za kolakni kolesarski festival, potem pa se ob 8.40 odpravila na bus do Taroka. Cez urico smo prispeli v uvodni stab tega nacionalnega parka, sijalo je sonce (kar je za razliko od prejsnjega tedna totalna novost), tako da se je zabava lahko zacela.
Taroko je razpotegnjen kanjon z izjemno visokimi hribi oz. klifi in me je takoj spomnil na dolino Soce ali pa nekaj podobnega slovenskega. Odpesacila sem do prvega pohoda, Shakadang, kjer pa se je trlo kitajskih turistov. Ti v Taroko prihajajo strpani v avtobuse in jih je res ogromno. Splezala sem po stengah do potke in se podala na pohodic. Ko sem tako hodila vzdolz smaragdne reke proti njenemu izviru, je bilo sicer res lepo, ampak nic kaj prevec drugace od, recimo, doline Soce ali pa blejskega vintgarja. (Poleg tega so bili povsod napisi beware of killer bees and poisonos snakes.) Zato sem se kmalu pobrala, ker sem dobila dovolj dober obcutek, kaksno bo nadaljevanje.
Sla sem dalje, spet skozi en tunel, do Eterna Spring Shrine, kjer je bilo tudi precej turistov. Ze sem se vsa vesela podala na enourni pohodic, ko sem prisla do templja in videla nek napis v kitajscini, ki ga seveda nisem razumela, dojela pa sem, da omenja nekaj med 31. 10. in 2. 11. Torej tudi danes. Hm. Ker je zgledalo kot opozorila tabla, sem poprosila bliznje turiste za prevod. Zal so bili Korejci, a smo vseeno nekako dojeli, da pise nekaj v stilu: lahko nadaljujete pot, ampak je precej nevarno. Zato nisem.
Sla sem nazaj na glavno cesto in zacela stopati. Kot sem ze rekla, Taroko je razpotegnjena dolina, v kateri je precej postojank, vrednih ogleda, bus pa ustavlja samo na zacetku, na sredi in na koncu doline. Zato mi je Paul, kamor grem jutri, dal dobro idejo, da lahko dejansko stopam. In sem. Takoj mi je ustavil en avto, kitajski par, in zategnila sta me do zadnjega mesteca Tiensiang.
Tam je bil ze cas za kosilo in v eni od kafeterij sem si privoscila neko solatko in stinky tofu. PRav za prav sploh ni bilo tako slabo, kot opisuje Lonely Planet, v bistvu je bilo dobro - ce ti je vsec stinky tofu, seveda.
Nato sem hotela splezati do Huoran Pavillion trail. V Catholic Youth Activity center sem vprasala za pot in napolnila cutarico za vodo, potem pa poiskala pot. Zopet je pisalo, da je zadeva napol zaprta in nevarna, zato sem prehodila samo kaksnih 100 metrov, da sem ugotovila, da tole ne bo zame. Sla sem nazaj do mesteca, prehodila se zacetek Bouyan substituDe trail, si ogledala se nek spomenik in neko katolisko cerkvico tam, potem pa do naslednjega templja cez cesto. Tam je bilo v bistvu vec templjev, na vrhu pa neka pagoda, zato sem splezala se tja in imela razgled nad celotno dolino. Ni kaj, res je lepo, nic ne recem, ampak nic takega ni bilo, da bi me presenetilo, fasciniralo. Vipavska dolina malo vecjega obsega. In dolina Soce. Sprasujem se samo, ali znamo tudi mi nase lepote takole spromovirati. Ker seveda mi ne bi nihce verjel, ce bi lokalcem rekla, da imamo tudi mi nekaj takega, samo na pac precej manjsi ravni.
Nazaj na glavni cesti sem spet zastopala en avto, tokrat lokalko, poroceno z Avstrijcem (ki je bil totalna limona). Peljala sta me do Swallow grotto, kjer sem si hotela ogledati suspension bridge, a sem sele tam ugotovila, da je v bistvu pot samo za ljudi z dovolilnico. In ravno takrat se je sonce dokoncno poslovilo in je zacelo rahlo prsiti, zato sem si poiskala stop do vhoda. Ustavila sta mi jako prijazna lokalca, mlad par, ona noseca, oba sila prijazna. Ze na poti do vhoda sta mi poturila piskote iz Yilana (kamor grem itak jutri), kao, welcome to Taiwan. Noro. Nato smo skoraj pri vhodu ugotovili, da gresta tudi onadva v Hualien, tako da me lahko zategneta kar do tja. Super! Tako se vozimo in ne mine dolgo, ko zacneta sprasevati, ali mi je vsec limonada. Hm, seveda. In kaj sledi? UStavimo se na nekem totalno lokalnem stantu, kjer prodajajo baje super odlicno svezo limonado, in res kupita vsakemu en kozarec, tudi zame. In bila je odlicna.
NAto se vozimo dalje proti Hualienu (ki je oddaljen 20 km od Taroka) in kmalu spet vprasata, ali sem ze bila na plazi Chisingan. Seveda ne. Zato smo sli se tja in preden sem rekla keks (ali pac cow's tongue, kot se rece tistim listnato tankim keksom iz Yilana - po cudezu dejansko niso mesni), smo ze sedeli na obali Pacifika, pred sinje modrim morjem, pod soncnim nebom, na zlizanih kamenckih. Ah.
Zategnila sta me do zelezniske postaje in nisem se jima mogla bolj zahvaliti. Res sta bila neskoncno prijazna in prikupna. Ker sem imela se nekaj casa, preden sem se dobila s Penny, da greva na night market, sem sla seveda se malo naokoli. Staknila sem neko stacuno, kjer so prodajali kavo in caj in kavo tudi tocili, in ker mi je blazno zadisala, sem gazdo poprosila za skodelico. SKuhal mi je espresso in bil je najboljsi na Tajvanu. Ko sem hotela placati, je absolutno zavrnil moje namige in dejal: "No, thank you, welcome to Taiwan." Ne vem, tista dva moja voznika prej sta rekla, da niso vsi Tajvanci prijazni. Najbrz res so tudi taksni, neprijazni, ampak morajo biti hudimano dobro skriti.
Ob sestih sem se dobila s Penny pred zeleznisko postajo in sli sva na night market. Another day, another dollar - oziroma druga noc, drug market, drugo navdusenje. Za zacetek papaya milk, potem pa neka tajvanska spring roll, ki je podoben malezijski popiah, skratka, izjemno odlicno.
Vseskozi je pihalo kot pred orkanom, potem pa je koncno le zacelo prsiti, zato sva se po hitrem postopku pobrali. Nadeli sva si pelerine in hop na skuter, a na sreco do njenega doma sploh ni vec dezevalo.

---