Tainan osebno

---

Danes je bil cas za Tainan. Ampak najprej zajtrk. Tokrat s Hansom, pri istih ljudeh kot vceraj skoraj isti frustk.
Potem pa v center. Isto kot vceraj sem skocila na bus do zelezniske postaje, potem pa se sprehodila do muzeja literature, ki je precej impozantna, kolonialna stavba (iz japonskih casov). Zanimiv je zato, ker je na tajvanu veliko kultur, ki govore svoj jezik, tudi tajvanscina obstaja in jo govorijo, ceprav je uradni jezik mandarinscina, imajo pa se cel kup drugih jezikov, ki so seveda posledica razlicnih kultur.
Pa se blazno prijetno hladno je bilo not.
Pot sem nadaljevala po ulici Minsheng in ugotovila, da gre za porocno ulico. Vse stacune so bile namrec tako obarvane, z oblekami, fotografskimi storitvami, cvetlicnimi aranzmaji,drugimi rdece-zlatimi prckarijami ipd., in pred vsako je bilo cel kup cevljev, ki so so jih obiskovalci sezuli pred vstopom.
Sla sem nekam na sadni juice in povprasala, kje bi se dalo kaj dobrega in lokalnega pojesti za kosilo. Lastnica mi je ne le napisala, kaj naj narocim (nek poseben riz), ampak je sla celo z mano za vogal kaksnih 150 metrov do te restavacije in mi narocila jed ter se z nasmeskom poslovila. Vmes med hojo mi je razlozila, da je prej delala v trading company, zdaj pa ima 3 mesece svoj lokalcek in ji je super. Meni pa tudi.
Po res lahkem prigrizku sem kar nadaljevala pot vzdolz ulice Minsheng, ki pocasi pocasi postane Anping. To je bila tudi moja koncna destinacija, kajti v Anpingu so ostanki nizozemske vladavine, utrdbe in to, pa tudi sam predel je arhitekturno posebe. No, do tja je bila se dolga, in s tem mislim res dolga, ker sem potrebovala vec ur, da sem prehodila do strahovito dolgo ulico. Vmes sem imela cast oumeti, kaksne kulinaricne specialitete prodajajo, in seved bi pojedla vse, ce mi ne bi ostalo vsaj nekaj zdrave pameti: pekarnice, mesnice, slascicarne ... Vmes sem nekje spila tudi wintre melon tea, ki e bil zanimivo grenak in trpek, a v vrocini prav super osvezujoc. In kar je najbolj hecno:zunaj se hvalijo z napisom oz. priznanjem, da govorijo anglesko, a gospodicna za salterjem s spegli brez sipc ni imela prav nobenega pojma ... nima veze, smo se vse zmenili.
Koncno sem le prisla v Anping. Videla sem, kako zenske (zakja samo one?) pucajo ostrige, ki so tu jako pomembne. Potem sem se zgubljala med izjemno, res izjemno ozkimi ulicicami, kjer so bile posute hiske iz starih casov (obnovljene) pa seveda blazno veliko templjev. Tu se je zacela zgodba o Tajvanu, saj je bil Tainan vcasih najpomembnejse pristanisce. Nizozemci so ze vedeli, zakaj so zgradili tako utrdbo tam.
nato sm se dobila z Anthonyjem, se enim CSerjem, ki bo prespal pri Hansu. Fant mojih let je po mami Tajvanec, po ocetu (in narodnosti) p Nizoemec. V bistvu me je kar on zakacil sredi ceste, ker pac ni iblo ravno veliko belcev naokoli (oz. nobenega, kot ponavadi). In sva si ogledala ta Fort Zeelandia. Nic posebnega, cel kup nekih zidov, zadeva je v bistvu kar majhna. So pa zato zanimiva drevesa not - banyan drevesa, se mi zdi.
Potem sva hotela videti soncni zahod, a sva malo zasla, zato ni bilo nic z romantiko. Sva pa srecala edini minus Tajvana do sedaj, in to so podivjani psi, ki jih je precej. Na splosno je veliko psov, kot domace imajo najraje precej grde pudle in (iiiii) beagle.
Sla sva nazaj, v 7/1 (seveda jih imajo tudi tukaj, ogromno jih je), on po vodo, jaz po kartico za telefon, da si nafilam vrednost. Prodajalka ni znala anglesko, zato me ni razumela, a na sreco sem za pomoc prosila eno od strank v stacuni, ki je znala in dojela, kaj hocem. Izkazalo se je, da prodajajo tu samo za 300 dolarjev kartice, jaz pa bi manj. Morala sem iti v drugo trgovino kaksnih 50 metrov naprej, in spet ista scena kot pri juiceu: zenska je sla kar z mano, tam vse uredila tako, kot se sika, in bila nasploh ultra prijazna. Res je noro prijazen folk tukaj!
Pocakala sva Hansa, da me je pobral, Athony pa nama je sledil s svojim skuterjem. Sli smo nazaj v downtown, in sicer na - hot pot!! To je totalno tajvanska zadevscina in za moje pojme ena vecjih pogruntavscin clovestva. Sedis za okroglo mizo, na sredini je lonec z zelenjavno-skampno bazo, ki stalno vre, not pa mesec vse, kar narocis, in si sproti kuhas. Mi smo narocili vs od tenko rezane govedine, skoljk, ostrig, tofuja, zelenjavice, sitak ... skratka, noro in se enkrat noro.
In kar je se bolj noro, je pa to, da je sel Hans nato (potem, ko me je zategnil domov) naprej na pot do Kaohsiunga, kjer ima cez vikend nek sportni turnir vseh medicincev, tam pa sicer tudi biva njegova familija. In tako bova z Anthonyjem nocoj kar sama v tem precudovitem stanovanju sredi Tainana. Life is good, always has been, cloveski prijaznosti pa ni videti konca.

---