Zahvala za dobre novice

---

Zjutraj smo sli kolesariti po okolici s Chi in njenim tipom. To je drug obraz Tajvana, saj je okrozje Changhuah precej ruralno in hkrati industrijsko oz. tovarnisko. Tako smo se vozili mimo obseznih rizevih polj, ki so tu nekoliko drugacna od ostalih v (JV) Aziji, vsaj zdi se mi. Pa seveda mimo nasadov drugih zelenjav in sadja, mimo papajinih dreves, zapuscenih his, starinskih templjev, kitajskih napisov nenzanega porekla …
Kos mo se vrnili, smo se se malo sprehodili po okolici in odkrili (vsaj jaz) park metuljev, tai chi potko (tisto s spikajocimi in zdravilnimi kamencki, po kateri se moras sprehoditi bos), cudovit lotusov ribnik in med roza lotusi zelo redke bele in rumene, mimogrede resili mucko iz jarka, v katerega je padla …
Potem pa pocasi standardna procedura: pakiranje nahrbtnika, in ne tako standardno nadaljevanje: v Shihu na hotpot! Njeni prijatelji (spoznala sem jih vceraj na poroki, sedeli smo za isto mizo) imajo namrec restavracijo tam s temi hotpoti, pa smo bili vsi povabljeni na reunion. Prisli so vsi, bratranci, sestricne, tete, strici, prijateji iz otrostva ... in zur se je zacel. V hotptu so ze bile tofujeve skorjice, tofujeve kocke, paradiznik, sitake in druge gobice, buce, taro, rakci, zelje ... potem pa smo not namocili se rezine govedine, ki je sumljivo spominjala na Kobe beef, a le po izgledu, ceprav okus sploh ni bil slab. Na vrtljivi mizi so bile se jedi iz svinjine, govedine in ovcetine, in res mi je vsakic znova noro, koliko mesa tu pojejo. No morda kolicinsko niti ni toliko, ker je vse skockano in zlistano na majhne dele, ampak prakticno povsod ga vtaknejo, samo se sladoled z mesom najdem, pa sem zmagala. Chia je vceraj celo dejaa: "Sem slisala, da so ljudje pri vas prostovoljno vegetarijanci. Pri nas so tako samo zaradi religioznih razlogov."
Chia me je nato zategnila v mestece Yunlin, kjer sem kupila karto za vlak do Kaohsiunga. Tam je bila namrec velika zelezniska postaja in blizje kot Changhuah, kamor sem prispela v petek. Imela sem se dovolj casa, da sem se butnila v bliznji kafic na (!) KAVO. In ko sem tako sedela in srebala svojo posveceno pijaco, je k meni pristopila neka druga stranka, neka gospa, in mi zacela ponujati posusene in neke vlozene slive. Tu imajo namrec obsesijo s slivami v vseh moznih barvah in oblikah, in vecinoma so dobre, kaksne vlozene in grenke pa so totalno zanic. No, te so bile super odlicne, kot je pac odlicno kandirano sadje. Gospa je pac hotela deliti svojo kulturo z mano in to se mi je zdelo blazno kul. Potem je zacela razlagati svojo zgodbo, da je sicer zivi v Kaohsiungu, doma pa je od tu in je prisla nazaj, ker ji je vceraj umrla mama. Pri tem se ji je zatresel glas in so se ji orosile oci, in postalo mi je obupno hudo. "I just needed to talk," je jokaje povedala v opravicilo, jaz pa sem jo kar hotela objeti in potolaziti.
Srecala sem jo spet na zelezniski postaji, ko sem mimogrede gledala neko TV postajo Noteworthy news, World VEgan, World Peace ali nekaj takega. Prikazovali so tisto blond Azijko, ki se mi je zdela zelo znana, in spomnila sem se, da sem videla njene posterje v stanovanju v Tajpeju pri CS Adrianu, ko smo imeli vegansko vecerjo. To je ta zenska, gotovo, gurujka veganstva in miru. Rolali so samo pozitivne novice, kot npr. ta, da lahko sedaj v VB na prestol sedejo tudi prvorojene hcerke. Potem pa je bilo oznanilo, da se zahvaljujejo vsem novinarjem, fotoreporterjem in snemalcem, ki prinasajo dobre novice. In zdelo se mi je, da si moram cestitati.
Po dveh urah voznje sem ob sestih prispela v Kaohsiung, drugo najvecje mesto na Tajvanu, in presedla na MRT. Peljala sem se do postaje R16, kjer me je s skuterjem pobrala Penny. Odbrzeli sva domov, odvrgla sem prtljago, pozdravila njeno mamo in hop, ze sva svignili v nocni Kaosiung.
Super mesto, dogaja na polno! Najprej sva se ustavili na nocnem marketu Rueifong, kjer se je TRLO ljudi in je bilo totalno super. Privoscila sem si en papaja milk in potem se (prvic) znane palacinke iz zelene cebule, ki so v bistvu kot neke ocvrte palacinke, skratka, izjemno okusno. Potem sva svignili na drugi night market oz. shopping area Shinkuchan, kjer je bilo spet ludilo druge vrste, veliko Hello Kitty zadev in v mojih rokah vrecka cesnjevcev oz. grozdnih paradajzkov s (kakopak) slivami, potresenimi z mesanico sladkorja, popra in soli. Skratka, mega.
Sli sva se na en night market, kao najbolj turisticen (in je bil res), po imenu Liu He, to pa je zraven postaje MRT Formosa Bulveard, ki je baje totalno odpicena od spodaj. Zato sva sli pogledat in res je spodnja etaza izjemno zanimiva, z barvitimi stolpi in mavricnim stropom. Si kar predstavljam, kako zgleda ob konicah, ko se tu tare ljudi ...
Obiskali sva se najvisjo stavbo Sky tower (ali nekaj podobnega) pa Lotus Pond, ribnik, ki je velikosti manjsega blejskega jezera, okoli njega pa so razmetani templji, kot da bi bili na kaksnem Expu ali pa v zabaviscnem parku, toliko jih je! Zal je bila luc precej slaba, tako da nisem stisnila niti ene fotke. Ali jebiga, spomini so neizbrisljivi.

---