Na obisku na policiji

---

Kaksen dan. In brez skrbi, obisk v naslovu je bil povsem prijateljski. Ampak zacnimo z jutrom.
Kot v vsaki soseski je tudi v Paulovi za katerim koli vogalom pac zajtrkovalnica. Tako sem se podala tja in snedla svoje preljube kitajske buhteljne pa seveda nai cha. Vmes je mimo prikolovratil Paulov sostanovalec Ryan in skupaj sva hvalila dobrote izpod rok lokalnih kuharic.
Podala sem se na stop do centra, ker je PAulovo stanovanje pac precej oddaljeno od centra, nekako tako kot Dolgi most in center Ljubljane. Zastopala sem takoj prvi avto, kar me sploh ne preseneca vec, in tip me je zategnil direkt do zelezniske postaje - ki je v bistvu povsem na koncu te dolge dolge ceste, ki vodi do sem. Skratka, brez ovinkov, in ze si tam.
Vse karte za vlak ob 8.35 so bile razprodane, tako da sem vzela tisto za ob 9.33. Kar je pomenilo, da sem imela se dovolj casa za jutranji obhod Luodonga. Sijalo je sonce in po ozkih ulicah se je razgledalo tisto tipicno azijsko zivljenje: nocni market je nadomestil jutranji, prodajalci in prodajalke so po tleh ponujali svoje pridelke dneva, vmes se je trlo biciklistov in skuteristov, tu in tam se je kdo drl po megafonu ... Zajadrala sem tudi na pokrito trznico in se spet cudila vsem megalomanskim kolicinam mesa ter navdusevala nad svezo ponudbo morskega ulova.
Stegnila sem se en papaja milk in se podala nazaj na postajo via Hualien - cakal me je namrec date z mojo novo prijateljico, policajko Celio. To je tista prijateljica tistega tipa Henrya, ki je sedel ob meni na voznji iz Kaohsiunga v Hualien (in imel pri sebi sugar gliders, kot sem kasneje izvedela, da se rece tistim zverinicam!). Poslala mi je sms, da ima roza kavbojski klobuk, tako da je ne morem zgresiti, in res je nisem. Super, pozdravljena Celia! Sedli sva v njen ljubki avto - Nissan Verita MArch -, nadela si je rokavice (strah pred porjavelostjo, pac) in odpeljali sva se prvemu cilju naproti: Chisingah beach, ista plaza kot pred dvema dnevoma s tistima prikupnima stoperistoma! Sprehajali sva se po drugi strani iste plaze in se spoznavali. In seveda prisli do obvezne bizarnosti. "When I was in Canada ... " je rekla Celia. Oh, kje pa? "Vancouver, I have relatives there." Ne me hecat, a res! Tudi jaz sem bila tam, in sicer eno leto, 2005/06. "Me too! I was there for a year learning English!" Resno, ne me hecat ...
Sli sva v - bizarno, bizarno! - muzej posusenih ribic, dried bonito, kot se zadevi rece po anglesko, in not je smrdelo, kot ce bi vohala susi od blizu. NE ravno neprijetno, ampak gotovo ne bi delala parfuma iz tega. Ko sva si ogledali produkcijo in produkte, sva nujno morali poskusiti baje blazno tradicionalno tajvansko klobaso, narejeno iz (seveda) svinjine in iker. "My friends tried it all over Taiwan, and they said that this one here was the best," je odlocitev argumentirala Celia. Ji je bilo pac treba verjeti.
Potem pa dalje, saj je Celia povsem nastudirala najin dan. PReden je postala policajka, je bila namrec turisticna vodicka, to je tudi studirala. Vozakala je turiste vse od Kitajske, Balija pa do Avstralije in Italije in Francije. Zdaj pa je, kot receno, angel v modrem. Ceprav se gre soditi po njenem nacinu voznje, bi ji prej rekla, da potrebuje ona kaksno kazen: stalno sva se zgubljali (kar je bilo jako zabavno), menjavali pasove, ustavljali sredi ceste ... skratka, nekdo ni dobro opravil CPP-ja, je pa zato opravil policajski izpit.
Ko sva le prijadrali nekako v mesto, sva sli na zaresno kosilo, na wonton juhco z zelenjavnimi prilogami, kot je korenina lotusa. Tega zadnjega se nisem jedla in se mi je precej dopadlo. No, juhica seveda tudi.
Potem sva mimogrede sli pozdravit njenega frenda, gasilca Williama. Ta je bil sicer v sluzbi, ampak ni delal nic. "Occasionally the phone rings," je pojasnil. Te javne sluzbe na Tajvanu so super, ker se dejansko res skorajda nic ne dogaja, tako da nimajo policaji, gasilci in drugi podobni usluzbenci prav nic dela. Ni nesrec, ni kraj, ni umorov, ni nic. Je pa placa.
Naslednji postanek je bil Pine Garden. Gre za neko vilo iz casa japonske kolonizacije, zdaj spremenjeno v kulturni objekt. Ravno danes se je baje zacel mednarodni festival poezije, ampak glede na videno so najbrz pozabili na mednarodni del, saj je bilo vse v kitajscini, tako da nisem imela pojma, o cem se gre. Ni vazno, vila je super pocitek od mestnega vrveza, obkrozena s pinijami, kar mocno disi (dobesedno) po domacem Mediteranu. In je lepo. Spokojno. Zenovsko.
Mimogrede, spet nazaj v mestu, sem se pozanimala za vozni red vlakov za nazaj v Luodong in bila spet delezna blazno prijazne storitve. Potem pa je bil cas za caj in sli sva v eno izjemno prijetno in spedenano cajnico. Pila sem, kakopak, bubble milk green tea, Celia pa osmanthus caj s slivo.
Celia je bila totalen cukr. Pogovarjali sva se o tem in onem, mimogrede me je povprasala, ali bi prisla na njeno poroko, ko pac bo, povabila me je k sebi domov, naslednjic ko pridem ... Ob vsem tem se nekako neizogibno vedno sprasujem, ali bi tudi jaz ravnala enako s tujcem, ki ga prvic vidim. Bi ga vozakala cel dan naokoli? Bi ga povabila v svoje prostore, svoje zivljenje? In to je eden od carov, zakaj potujem: seveda odkrivam svet, a se bolj odkrivam sebe in svet tam znotraj. Deep!
Sledil je nov obisk, tokrat ene od njenih policijskih postaj, kjer spet nihce ni delal nic, so me pa lepo sprejeli in nafilali s pu er cajem. Potem pa, ceprav je zgledalo, kot da bo zdaj zdaj zacelo liti, sva se odpeljali na Maple wook hiking trail v hribe. Pot lahko seveda tudi prehodis, a to za naju zal ni prislo v postev, zato sta se ustavili nekje na 3/4 poti in prehodili le zadnji del. Bili sva delezni fantasticnega razgleda nad celotno "Vipavsko" dolino, vse je bilo zmetano noc, ocean, gore, rizeva polja, mestece. Noro.
Spet nazaj dol, v mesto, skozi mesto, ob obali juzno proti Ocean Parku. Tam sva se ustavili samo za fotko, saj je bila ura ze pozno popoldne in se je vecerilo, ampak suvenir je le suvenir, kajne. NAdaljevali sva pot ob obali in se kmalu zatem ustavili se pred enim sila zanimivim in ogromnim templjem. Splezali sva na vrh, kjer je pocival ogromen kip nekega boga (ne buda), in imel je fantasticen razgled na vzhod, na ocean. Spet sus totalnega zena. Taki placi te res primejo, da bi ostal, meditiral, docakal vzhod, skratka, bil en sam zen.
Ker se je ze zvecerilo, je bila ura primerna za - night market, seveda! Ceprav sem bila tam pred dvema dnevoma s Silvio, je bilo tokrat precej drugacen, saj je bila zaradi lepsega vecera guzva temu primerno vecja. NAredili sva par obhodov in snedli (jaz) kivi milk, peceno koruzo, neke sladke bunkice z red bean filungo, na koncu pa se potstickerje z raznimi zelenjavami in seveda mesom.
Zajadrali sva se mimo veleblagovnice, da si je Celia nabavila kozmetiko, potem pa sva hoteli poiskati bar s karaokami. Zal je bil se zaprt, saj je bila ura osem zvecer. Nic hudega, bila sem totalno utrujena od pestrega dne, zato sem jo poprosila se za zanjo voznjo do zelezniske postaje, kjer sem skocila na vlak ob 20.30, se prej pa objela v slovo svojo novo prijateljico. Ce tole ni bil najbolj odbit dan sploh, potem ne vem.
Ob 21.21 sem bila spet v Luodongu in na PAulovem skuterju, ker je tudi on ravno koncal z delom. Na night marketu sva stegnila se en fresh juice (tokrat dragonfruit in ananas), potem pa nazaj v brlog. A ne za dolgo, saj nas je cakal kres na obali. Prislo je cel kup drugih tujcev, Americanov, saj imajo menda Tajvanci raje ameriski kot britanski naglas. In res, vse najave na vlakih, na kateri postaji smo, so izrecene totalno z ameriskim naglasom. Meni je prav.

---