Advertisement
Published: February 6th 2009
Zjutraj me je Ed peljal na morning market. Med same lokalce! Tukaj je toliko Indijcev, da se pocutim kot v Indiji, in toliko Kitajcev, da se pocutim domace - kar se hrane tice. Scena je bila seveda fantasticna, seveda sem bila edina bela in seveda so me vsi gledali, ampak po tolmacenju mojega gostitelja sodec so bili pogledi pogledi navdusenja. Bo ze drzalo. Ed je za zajtrk narocil wonton mee (noodles), lou mai kai (chicken sticky rice) in char kuew tiew (fried noodles), ker sva sla pac na dim sum, kitajski izraz za kateri koli mini obrok, sestavljen iz vec jedi, bodisi zajtrk, malica, kosilo, pac samo da se je. I like! Pila sva tudi kitajski zeleni caj in naucila sem se celo ceremonijo pitja (nisem pa povsem prepricana, ce sem si jo tudi dolgorocno zapomnila). Za crknit. Tega ti ne da noben Lonely Planet, niti fake one ne!
Sla sva nazaj k njemu domov, samo za hip, potem pa v Batu caves (batu = kamen po malezijsko). Zadeva je v predmestju KL-a, a gre za podobne gore, kot sva jih videla v laoskem Vang Viengu - ampak sredi betonske dzungle! Bolj natancen opis teh jam pa je, da gre za
Up the stairs
272 interesting stepspomembno hindujsko svetisce, saj pred vhodom v jamo - do katere se spleza po 272 stengah - stoji Murugan, menda najvecji hindujski bog pozabilacesaze na svetu (ne bodimo vendar malenkostni, saj smo v Maleziji), in je sploh zelo pomembno hindujsko srecalisce. Ze ko sva se peljala tja, pa tudi vceraj skozi okno busa z letalisca do centra, sva opazila, da je danes tam nenavadno veliko Indijcev. Resda je bil petek, ko imajo menda molitveni dan, ampak bilo jih je bojda vec kot pricakovano, zato se je Ed pozanimal, kaj bi to lahko bilo. In? Prav v nedeljo se bo dogajal Thaipusam, za katerega Wikipedia pravi: It is the focal point of Hindu festival of Thaipusam in Malaysia which attracts over 1.5 million pilgrims yearly, making it one of the largest annual gatherings anywhere in the world. Cestitka!
Scena je bila totalno impresivna. Indijke v sarijih so se valjale po tleh, ker so se tako zaklele, ce se to in to zgodi; po stengah so na glavi prenasali vse zivo, pac v zahvalo bogovom; obrite glave so si namazali z rumenim prahom; znotraj jame so jim razdeljevali posveceni (?) pepel in jih z nanasanjem na celo po svoje pozegnali; verniki so
marsikaj dozivljali izjemno intenzivno, celo v transu; indijska muzika je se bolj popestrila zadevo. Tudi midva sva se povzpela gor, jasno bosa, kjer so naju (poleg bogov) pricakale tudi opice, za hindujce varuhinje templja, za vse ostale kradljivke hrane.
Po jamah sva sla spet nazaj, da sem spakirala svoje stvari za odstrel, pardon, odposiljanje, potem pa sva se zapeljala do KTM postaje in z vlakom do central Kuala Lumpur. Prvi postanek je bila posta, da sem oddala paket - dobre stiri kile (geez, somebody arrest my shopping rampages!) naj bi bile doma nekje med enim mesecem in tremi, obscenity them, upam, da bo manj kot to! - nato pa mesto samo. Sprehodila sva se skozi (pokriti) central market, ki je nekoc bil rezerviran samo za boeme in ulicne risarske umetnike, danes pa je pac turisticen do amena in so artisti samo se cisto na koncu, zato se nisva pretirano dolgo zadrzala. Malo dlje sva postala pred neko banko, kjer so se ravno pripravljali, da izvedejo dragon dance - po kitajskem prepricanju namrec tak ples prezene zle duhove. Zadeva je strasansko glasna!
Nadaljevala sva mimo flag polea, najvecjega v Maleziji in enega najvecjih na svetu, in independence fielda v starem delu
For all ages
God is there for everyone mesta. Razgled je zanimiv, stare stavbe so se vedno tam in izgledajo licno, vendar jih je veliko zapuscenih, ker so zgradili nove, in to kar zraven ali pa nedalec stran. Tako da je ta soobstojeci kontrast kar zanimiv na pogled.
Naslednja postojanka: little India. Gre za cetrt, kjer je veliko indijskih stantov z indijsko robo, bodisi obleke, ocala, elektronika, nakit ali hrana. Menda so cene najnizje v mestu in prodajalci posteni, bolj kot Kitajci - in ce to rece Ed Kitajec, bo ze drzalo! Pa tudi njihove ocvrte bananice, ki so povsem drugacne od tajsko-laosko-kmerskih, so preverjeno super.
Hodila sva dalje, imela razgled na to in ono dzamijo, pa seveda na famozna Petronas towers dvojcka, sla mimo Puduraya bus station, ki je kar malo zakotno izgledajoca, sicer pa na meji med starim in novim delom mesta. Po Star hill street, ki je menda nujna med obiskom KL-ja, sva sla na kosilo: na nek foodcourt na vrhu neke vecnadstropne garazne hise, do kamor sva prisla z najbolj seksi liftom na svetu, ki ima not - stango! (Polonca, samo se Slavc je manjkal) Za crknit.
Tudi foodcourt je za crknit! Sprehodila sva se mimo huronsko zalozenih pultov s kitajskimi jedmi, ki sva
jih na mojo zalost obvozila, saj sva se zasedela pri Malezijcih (muslicih) in narocila nasi goreng pattaya (pecena kura thai style) in nasi ayam malay style (sticky rice s kuro, nekako zavito v speceno jajce); zraven sva dobila se neko cimetovo juhico in seveda pila ledeni limetin caj. Obvoz se je splacal, hrana je bila izvrstna! Pa poceni tudi, vsak je placal dva dolarja. Pa se zastonj show z edino belko sva dala sojedcem ...
Sledil je ogled enega od THE mallov v mestu po imenu Sunaywang (river of money - itak, ce je pa kitajski), ker Malezijci so nori na svoje shopping centre. V Lowyat plazi sva se butnila v lokalno kavarnico in nato pocekirala se digital mall, potem pa je bila ura ze sedem zvecer in sva se pocasi odpravila peske do Petronasov, ker se je ze spuscal mrak. Dvojcka sta ... oh my god. V svojem potovalnem delu zivljenja sem videla ze ogromno visokih stavb, ampak tole ... je ... nimam besed. Do leta 2004 najvisja stavba na svetu s 452 metri (vkljucno z anteno) je nekaj, kar je moje zenice odprlo najbolj na siroko do sedaj. Mogoce je bil kriv mrak in s tem miljarde luci,
Old and new
Kuala Lumpur staro za novo ki so oblile dvojcka, mogoce sem bila samo utrujena, mogoce me je krivilo to, da zadeva ni in ni sla v moj objektiv (jebemti kje je 10-20mm, ko ga rabis!), ne vem - vem le, da sem zijala v to arhitekturno in clovesko cudo, ko sem lahko samo pohlevno stala spodaj in upirala svoja vratna vretenca v vrh. Noro. Enostavno noro.
Ko sva prisla k sebi, sva se odpravila nazaj domov. Najprej do postaje KL Sentral, kjer pa sva za naslednji vlak cakala kar eno uro, ker se je ocitno nekje nekaj zamasilo in so potem prisli naenkrat trije vlaki. Seveda vsi totalno nabasani. Jebiga, desi se. Domov grede sva se ustavila se pri Kitajcih, da sva pojedla nga pou tau hu oz. skledo tofuja, zelenjavice, kosckov piscanca, gobic in super omake, kar sva polila po rizu, zraven pa je sedel se en fresh carrot-orange juice in dodatna zelenjava zame. D best.
Tale KL je totalno zmesan in niti slucajno ni Malaysia truly Asia, kot se oglasujejo, ker je moderen za popizdit. Kaksna Azija neki, tole je Amerika! Ti Malezijci so povsem utrgani, vse je ultra moderno, cisto, hitro, brzece, svetlece, digitalizirano, noro, noro, noro! Hrana je za crknit SLASTNA,
Me in action
No, not taking pics ... multikulturalizem je pogon, modernizacija ima tu svoje temelje. Povsem drugacen svet je tole od Tajske, Laosa, Vietnama in Kambodze in niti slucajno trije dnevi ne bodo dovolj, da vidim vse, kar tole mesto ponuja. Najbrz ima najvec zaslug za to moje vodstvo, kajti brez Eda in lokalnega vpogleda v dogajanje bi bila zgodba napisana povsem drugace in bi najbrz res imela dva dni KL cez glavo, kot so mi do sedaj govorili vsi, ki so tu ze bili. Ampak niso stanovali v Kepongu in niso bili na lokalnih marketih in niso bili edina bela barva v radiju petih kilometrov! Couchsurfing je v Aziji se kako zlat, kajti brez lokalcev je svet lokalcev povsem v drugem vesolju, pa ce se se tako trudim, da se skusam prebiti tja.
Advertisement
Tot: 0.352s; Tpl: 0.013s; cc: 14; qc: 85; dbt: 0.1553s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
