Love and hate relationship

---

I love Cambodia. And I hate goodbyes.
Torej, zadnji dan v Kambodzi in zadnji dan skupaj sva zacela s sprehodom do Tuol Slenga, po domace muzeja groze, ki je lociran kaksnih 500m juzneje od GH. Za kaj gre, si lahko preberete v vnosu izpred dveh let. Na poti do tja sva zaruzila na nek market, na katerem sem (koncno!) kupila tisti njihov strgalnik, s katerim se da tako fino scefrati zelenjavo a la bucke in korenje, in to za celih $0,60.
Andrej je sel torej z muzej, jaz pa v stacuno Villageworks, kjer sem pred dvema letoma ze kupila eno zapestnico in je sedaj ena mojih najljubsih. Seveda tudi tokrat nisem bila imuna, sploh ker ta stacuna direkt pomaga ljudem v bliznji fasi, fairtrade in to, tako da sem pokupila par zadev in zraven dobila se zastonj pogovor s prodajalcem. "You not go to the museum? Only your friend?" je zacel z nasmehom. Ne, sem odsmehnila, sem ze bila. In me nekako ne vlece nazaj. "You dont want to go again?" Hm, ne, nekako ni prav ... prijetno. Kocine so mi sle pokonci, samo da sem se sprehodila mimo. "Yes, it's very sad. But I went many, many times. After I finish wok, I go," je povedal s tisto tipicno nacionalno bolecino, skrito za neponarejenim nasmeskom odlocnega upanja v lepso prihodnost. Zmagovalna kombinacija, v katero sem se zaljubila prvi dan pred dvema letoma.
Premaknila sem se 20m juzneje v se eno tako stacuno, tokrat za invalidne, in spet pokupila nekaj zadev in spet poklepetala. "Vlada je obljubila, da se bodo cene elektrike znizale, ko bo padla tudi cena bencina, pa ni tako. Premalo imamo profita. Tako da resnicna hvala za vas nakup," je bil iskren prodajalec, ko mi je vrnil dolarje.
Do Russian marketa, ki je kao a must by LP, sem sla pes, saj ni bilo vec dalec. Naj bo, res je velik, in ce uberes neturisticno pasazico, se znajdes med rezervnimi deli za delovne stroje, paleto vijakov in zebljev ter oddelkom barv in lakov z ostrim vonjem.
Potem pa, sta se moze, nazaj v GH in juhuhu pakiranje. Uh. Ravno sem koncala in je prisel Andrej, tako da sva sla na kosilo, v Mama, restavracija za vogalom, kjer sva bila ze vceraj in jo omenja LP in je res dobra, pa se prijazni Kmeri strezejo. Potem pa spet nazaj v GH, po nahrbtnik in na cesto po tuktuk - eden od voznikov nama je sledil ze na prvi poti iz GH, pocakal, da sva pojedla, pa evo ga spet pred najinim frisom, in vztrajnost se mu je obrestovala, kajti res sem ga najela za tisto nekajkilometrsko voznjo do letalisca. Zdilala sva se na 14.000r oz. slabe 4 dolarje.
In tako sem rekla Andreju adijo.
Well, I hate goodbyes!
Tuktuk je bil na koncu 15 tisoc, ker sem mu senkala tistega jurja, da se pac znebim rielov, njemu pa polepsam vikend. Sledila je standardna letalska procedura, pri cemer sem placala $25 za departure tax - azijske drzave imajo to foro - potem pa sem si med cakanjem privoscila pregresno drago kavo za $2, kar bi bilo 8000r, obicajne kave pa so med 1000 in 1500r. Nateg! Ampak je pa sedlo. Pa se prijazen Kmercek mi je stregel. Lepo.
Imeli smo 45 minut zamude, tako da smo pristali ob osmi uri po lokalnem casu - Malezija je eno uro naprej od Kambodze, torej trenutno sedem ur naprej od doma. Od tam pa do Kepong stationa, kjer me je cakal moj couchsurfer Ed, pa je slo gladko: najprej bus od LCCT (low cost carrier terminal, kjer pristaja Air Asia) do Kuala Lumpur Sentral (ne, S ni napaka) z busom za 8 ringgitov (3,5r = $1), od tam pa z MRT (kao podzemna, nadzemna, nesto izmedzu) za 1,30r. In evo ti ga Ed! Prisel me je iskat s svojo za crknit stylish toyoto letnik 1971 z belimi crtami na haubi na modri podlagi in takoj, takoj sva se zastekala, kot sva se stekala ze prej po mailih. Noro! Odpeljal me je k sebi domov, kar je bilo nedalec stran, zivi z ocetom v zelo zelo varni soseski, je budist (v MAleziji so budisti, Indijci in muslimani), filmski reziser in totalno utrgan in PRIJAZEN MAlezijec pri tridesetih. Ok, ko sva se na hitro skipala pri njemu, sva sla - jest! Ze prej sva se dogovorila (po mailih), da bo moj obisk KL namenjen bolj ali manj spoznavanju lokalne kulinaricne kulture. Bingo, model zivi sredi gojisca taksnih in drugacnih kuharskih nebes, tako da sva sla samo cez cesto v neko indijsko restavracijo (pri 'mama', kot pravijo malezijskim Indijcem) in jedla garlic cheese naan z mint sauce, zelenjavico in chicken curry pomako. Zraven sem pila teh tarik (kao masala chai, ampak nekako narejen na poseben nacin). Noro dobro!!! Castil je Ed in bilo je ... ma, s cigareti vred, ki jih je se kupil, je bilo manj kot 10 ringgitov, kar pomeni, da je bila hrana + pijaca nekih 6r, kar je ... katastrofalno poceni za nase razmere, kaksen evro in pol.
Potem sva se sprehodila nazaj do njegovega in zdaj mojega (!) bivalisca, se presedla v njegov DRUGI avto - stylish rdec mini letnik 1974, tudi z belimi crtami! - in se zapeljala malo naokoli in se sparkirala nekje drugje, kjer sva spila teh 'O' ais limau oz. local ice lemon tea - za crknit dobro!!! Not stlacijo neke kitajske limetice, ki so navznoter kot pomarance in super okusa. Ed je res car! Pogovarjala sva se v neskoncnost in se rezala kot utrgana in bi se najbrz se, ce me ne bi moje telo izdalo in ne bi zacela raztegovati gobca v zehalne izpade, tako da me je zategnil domov.
Jutri ima zame nastiman ze cel program, za soboto in del nedelje pa tudi.
I might hate goodbyes. But I love this. I love love love couchsurfing. I love Cambodia. I love my life.

---

Comments

[lisa]

I may not be able to understand everything you say in this post, but I feel so happy for you. It sounds like you are in an awesome place (in the world, in your life)! Enjoy every minute! Hugs, L.

[anonymous]

ej head, berem in neham brat in zopet berem. ne sam da ist head+kuna dobro pišeš, ampak se maš zraun tega še fuul fajn, peeeechka naj se ti zaštopa! Slovenska faušija me pa ful daje:D Naj bo head! Mej se, A.

[IvaG]

cestitka, torej! ;) mors si pogledat slikco od vceri .......... helo, helo - baba malaysian style!!