How's my cow? (as in, Macau)

---

So it goes, or so it ends: z Luyo sva sli pred sesto uro se na zajtrk na dan bing in sojino mleko in nai cha, potem pa na MRT do central station in na bus za letalisce. Scalo je, kar je bilo precej primerno mojemu razpolozenju. Jebiga,
125 dolarjev in eno uro kasneje sem bila z ekspresnim busom na Taoyuan letaliscu. Res je lepo, ceprav prenavljajo terminal 1, od koder sem letela, ampak je vse, kot se sika - in imajo racunalnike z zastonj internetom. Kot na singapurskem Chiangiju.
Privoscila sem si se en Illy cafe (mater, ta pa nikdar ne razocara) in adijo Tajvan z Air Macau. Oziroma vsaj mislili smo tako, saj smo morali potem cakati se eno uro, kerje bila baje guzva na pisti.
Ob 12.30 smo le pristali v Macau, kjer je bilo 20 stopinj in oblacno. Storila sem tako, kot mi je velel Vitor: sedla sem na MT2 bus za 4,2 patakas (pozor turisti: jemljejo samo tocen znesek, kar je ob prvi menjavi precej neugodna zadeva, zato sem vrgla not 5 patacas), potem pa v centru pustila prtljago v bliznjem Gand Lisboa casino - zastonj. Dobra fora.
In raziskovanje mesta/drzave/posebnega teritorija. Totalno bizarna scena, ker je tole vendarle kao Kitajska, ampak je vse (ulice predvsem) napisano po portugalsko. Seveda nihce ne govori portugalsko, kaj sele anglesko. Ampak je kar ludilo, sploh v casinojih: cingljanje jackpotov, vratarji v oranznih reklcih, gemblajoci Kitajci v belih stumfih in supergah, spedenane gospodicne v stiklih ...
Sla sem malo naokoli in zaruzila v najbolj turisticen predel mesta. Blazno je nenavadno, ker je kot v Evropi, nizke stavbe, znane fasade, znani trgci ... se enkrat, bizarno. Zavila sem kar nekam nakosilo in narocila kar nekaj - meni je bil v kitajscini, kar je dober obet, da zadeva ni prevec turisticna - pri tem pa mi je pomagala gospodicna za mizo. Kar sem dobila, so bili neki okusni nudlni z nekimi kosi piscanca in tofu, potem pa se tofujev desert. Odlicno.
Bluzila sem dalje, splezala na trdnjavo iz 17. stoletja, kjer je danes muzej in nudi 360 stopinj panorame Macaua, potem pa do najbolj znane razvaline tod naokoli: ostanke bazilike sv. Pavla. Klik, klik, in dalje.
Zasla sem v nek starejsi predel mesta, kjer so se guzvale stacunce s tradicionalnimi kitajskimi zelisci, caji, cukri, zlatarne, pekarne, slascicarne, susili so ribe in prodajali ribiske palice ... Tole je povsem drug filing. Ne znam pojasniti. Kot Azija, ki to ni.
Iz starega dela sem sla proti vzhodu, proti novejsemu delu. Novo, blescece, neonsko. Tole je pravi Las Vegas Azije. Spet same zlatarne, nobel restavracije, razkosni hoteli, ultradragi avtomobili, vinoteke, pojoci osvetljeni vodometi (ki so plesali na glasbo iz Pocahnotas), postavili so tudi ze tribune za prihajajoci grand prix naslednji teden ... Skratka, totalno bizarno in surrealno, kot v nekem zabaviscnem parku.
Malo cez osmo je Vitor prisel v casino, ravno ko sem pobirala svojo prtljago. Sla sva na bus do njegovega stanovanja, ki je nedalec stran (kot vse v Macau - hej, zveni znano), potem pa na vecerjo v vietnamsko restavracijo za vogalom. Vmes sem spoznavala svojega gostitelja in Macao skozi njegove oci. Vitor je 27-letni portugalski novinar (!), ki je bil leta 2004/05 na izmenjavi v Ljubljani. Potem je delal na portugalskem arhipelagu nekje ob obali Senegala (ups, res moram poguglati tole zadevo), nato se je odpravil v Macao, kjer je sprva delal za portugalski cajtng, zdaj dela za lokalnega v anglescini. Ce ni tole noro? Mislim, imeti bivse kolonije in izkoristiti njih prednosti. Sicer pa, kot je rekel, clovek v Macau pristane, tja se ne odpravi z dolocenim namenom, kot recimo v Hong Kong. In vsec mu je, ker je vse blizu in majhno, kar pomeni obvladljivo in prijetno in varno in predvidljivo. "Vcasih zna biti malce klavstrofobicno, ker je tako malo ljudi, zlasti, ce se druzis samo s tujic," je dodal. Ja, definitivno zveni znano.

---