PRaznik na praznik

---

Dan se je spet zacel ob sedmih. Presenetljivo so ob pol osmih, ko sva se skidala iz guesthousea, lokalci se spali. Kaj je zdaj s tisto trditvijo, da vsi vstajajo okoli seste ure, ker se pac zvecer vse relativno zgodaj (pred polnocjo) zapre?
Ujagala sva nekaj za pod zob (bagete, neke ocvrte kitajske pizdarije in pocukran ingver - vse zelo slastno) in sla skakljat od enega wata do drugega. Ogledala sva si najstarejsega in najbolj oh in sploh se v nekaj kategorijah po imenu Wat Sisaket, kjer je bila vstopnina celo enaka, kot je trdil Lonely Planet: 5000 kip. Buda sem, buda tja, vse skupaj torej bude, bude (kar ima v moji najtesnejski ljubljanski socialni mrezi malce drugacen podton), ampak lepo in vredno ogleda in vzdihov navdusenja. Not pa sem izvedela se nekaj. Namrec, ze celo pot po Laosu srecujem neke napise, ki slavijo 20. januar, torej danasnji dan, ampak nimam pojma, za kaj se gre. Zatezila sem torej enemu menihu, ki je znal se najbolje anglesko, in iz njega izvlekla, da je danes dan vojske - ta je bila, kot kaze, ustanovljena prav 20. januarja 1949. IStega leta, kot so jim Francozi podelili neke vrste samostojnost.
Naslednja destinacija: morning market, kajpada! Fresh produce, here we come. Po obicajnem navdusevanju nad vsemi moznimi oblikami rastlinja in ostalega ziveza sva zavila se v "obicni" market po imenu Talat Sao, kjer se dobi VSE - od nakita, pofejkanih mobitelov, 100% svile, skopiranih LP-jev, pokvarjenih tranzistorjev in megafonov.
Sla sva do vcerajsnjega novo pridobljenega guesthousea in vzela sobo. Sledila je selitev iz ta prvega GH in med pakiranjem sva po TV (za 120 tisoc pac dobis tak luksuz!) gledala direktni prenos po CNN izpred Bele hise. Saj res, danes je praznik tudi za drugo nacijo, inavguracija Obame! Postekala sva, da se bo prenos zacel po nasem casu ob 18h, zato sva ze imela vsaj delno izdelan nacrt za popoldne.
Sla sva dalje spilati turista, in sicer je bil na vrsti Pha That Luang, THE spomenik drzave, nacionalni simbol in ponos. Z drugimi besedami: ogromna pozlacena zadevscina, ki ni wat, ampak pac nek lepo izrezljan spomenik. Do tja naju je pot vodila mimo kvazi slavoloka zmage Patuxai (Francozi, pac), ki je bil okrasen s tisoc in eno budico, pa ambasad, ministrstev (vsa frnacosko-laosko dvojezicno poimenovana), stavb Zdruzenih narodov in podobnih derivatov.
Pred Pha That Luangom je bil seveda ze razprostrt turisticni market in nisem si mogla pomagati, da ne bi pohopsala dveh bajnih zapestnic (z motivi slona). OGledala sva si torej spomenik, tudi tu je bila vstopnina 5k kip (kar je sicer vec kot pravi LP, ampak ni panike), in sla nazaj proti centru - spomenik je namrec malo izven. Danes je bil pac bolj na easy dan, sonce je sijalo, veter je pihljal, pa se praznik je bil.
Spet sva se sla zgubljat na Talat Sao in se izobrazila do potankosti v vseh variacijah ponarejenih iPodov in Nokij. Andrej je koncno kupil menisko kapco, ki bo gotovo prisla zelo prav naslednjo ljubljansko zimo, jaz pa sem podlegla carom enega sala, ki jih tako kot nakita res ni nikoli prevec. Pa pika.
(Bomo videli, kaj bom govorila, ko jih bom spet domov pritrogala deset.)
Sla sva in&out kaksne stacune ali lokala in iskala kaksen plac, ki bi imel CNN. Pocasi sva se primajala do istega atata kot vceraj in jedla oz. pila: Andrej pad thai, jaz pa super okusno lao coffee - res je izvrstna. Ata je sicer imel TV, a zal ne kabelske, tako da sva morala iskati drugje.
Za hip sva skocila do Mekhonga in ujela soncni zahod (sladkorna na pohodu), sla v guesthouse na toaleto in nato dalje. NAsla sva en lokal zelo blizu GH, kjer so na najino zeljo prestavili na CNN oz. na Obamo, zraven tega pa je bila restavracija Makphet, v kateri delajo street kids oz. pac skrbijo, da niso na cesti in jih preobrazijo v mojstre kulinaricnega okolja. JEdla nisva nic, ker je bilo res kar prevec za najine zepe, sva pa zato nekaj pustila (oz. SEM pustila) v gift shopu. Jebiga, ce ne ze dining for a cause naj bo vsaj shopping for a cause.
Hja, ni nama preostalo drugega, kot da sva sla na vecerjo no. 2, spet k atatu, s tem da sva oba narocila curry: jaz zelenega, Andrej rdecega. Ceprav mi je bil prodan kot not so spicy, se je v mojih ustih razbesnel vulkan in nisem mogla dokoncati svojega sicer odlicnega obroka. Sicer bi potrebovala cisterno vode.
Splezala sva na streho enega bara ob reki in mimogrede ujela ognjemet, saj so baje Kitajci oz. Vietnamci ze zaceli s svojo haupt novoletno zurko. KEr niso imeli CNN-a, sva se pac pobrala in sla do ze prej omenjenega lokala, kjer sva se vsedla kot v kinu, na pole position, narocila svez kokosov sok (beri: slamica v kokosu) in pivo in dobila se zastonj araside in spremljala inavguracijo z milijoni Americanov, ki so se zgrinjali na washingtonskem mallu. Mater, imelo me je, da bi bila tam, saj je bil obcutek ze kar prek TV ekrana fascinanten.
Zal ne bova pocakala do konca, ker bi bilo to za naju ob polnoci, rabiva pa veliko spanca, ker greva zjutraj zgodaj na pot, na jug. Upava, da prideva do That Khaeka (upam, da je zapis pravilen - nimam s sabo LPja), potem pa bomo videli.

---

Photos

Budice
Ima jih puno

Pha Tat Luang
Ponos in simbol Laosa