Tri drzave v enem dnevu, beat that! (da o fotomodelih ne govorimo)

---

Zadnji dan v Singapurju se ni zacel nic kaj bistveno drugace kot vsi ostali prej: mini zajtrk v hostlu (tokrat v bolj okrnjeni izvedbi, ker sva odsli, se preden se je recepcija odprla, kar pomeni, da so naju toast + namaz + voda pricakali v kuhinji), potem pa zaresni zajtrk na marketu. Tam sva stegnili se ene noodles to go za na letalisce, potem pa na bus do Johor Bahruja (JB, za frende).
Sedli sva na lokalni bus javnega prevoza st. 170 za $1,90 po osebi, ki naju je po slabi uri pripeljal do meje. Tam smo se skidali dol, sli cez immiogration, ponovno sedli na 170-ko, se zapeljali do malezijske immigration postaje, potem pa spet na 170-ko in do bus postaje Larkin - ze v JB. Tam sva spet prestopili na drug bus, tokrat na ekspresnega do Senai International Airport, vstopnica naju je prisla 3,5 ringgite, kar je tocno en ameriski dolar.
Na letaliscu, ki ga sicer pol prenavljajo oz. dograjujejo, sva se najprej cekirali, potem pa sele cez cas sli cez rentgen. V waiting lobbyju sva spremili prej kupljeno kosilo, jaz pa se en nescaffe, vzeli se eno vodo in ob 13.30 sva odleteli Baliju naproti. Iz Singapurja v Malezijo in nato v Indonezijo - ni slaba statistika! PA tudi pasos imam sedaj res ze precej neugledno postempljan.
Dve uri in pol kasneje evo nasna Baliju! Pricakalo naju je nekaj deznih kapelj, ampak ko sva se po opravljenem nakupu vize ($25), sto in enem immigration procesu, menjavi denarja in nakljucnih pogovorih z novim ljudstvom skidali z letalisca, sva se zdilali za taksi do mesta Sanur. Uradna verzija voznje do tja bi bila 95.000 rupij (pri cemer je $1 = cca 10.000 rupij), a sva se uspeli zdilati, da naju je en taksist z mendabrand new car tja zategnil le za 50 tisoc, torej 5 dolarjev. Dobro dilanje, cestitka, ampak vseeno je za lokalce cena manj. Jebiga! It's the name of the game.
Pol ure kasneje in za deset odtenkov jasnejse nebo sva bili v Sanurju. Skipal naju je pred guesthouseom Swastika, ki nama ni ravno disal, zato sva sli malo naprej in se zabubili v guesthouseu Yulie 1. Cena za sobo je bila najprej 100 tisoc ($10), potem pa po pregovarjanju - cheap, cheap, no breakfast, no nothing, madam - 60.000, kar se nama je zdelo kar sprejemljivo, zato sva jo vzeli. Soba je basic, tus je hladen (ampak itak se nama vse lima, samo da sva stopili ven iz aviona), imajo celo brisace (luksuz!), pa se tempelj je sredi bogato zarascenega vrta, tako da sva bili vec kot zadovoljni, ko sva v roke dobili svoj kljuc.
In na potep! NAdaljevali sva kar po glavni ulici in kar potegnilo naju je na market (visja sila pac). Malo sva pocekirali sceno in ga obhodili, potem pa spet nadaljevali proti severu in kmalu zavili vzhodno proti plazi. Sonce se je spuscalo in zadeva je bila kar prijetna. Obala je sicer sestavljanka barckov, luksuznih apartmajckov z bazeni, stantov za turiste, igrisc beach volleya in open-air masaznih salonov, ampak turistov je presenetljivo malo (pa se vsi so v klubu 60+), presenetljivo veliko lokalcev je polezavalo na oranznem pesku, nikjer ni nabijala nobena muzika, prav spokojno je bilo vse skupaj. Razlog, zakaj sva sli v Sanur, je bil namrec opis v LP-ju, da je skoraj tako kot v Kuti (zaradi cesar vsi pridejo na Bali), minus ves sundr in belina prebivalstva. Nice!
Vmes sva ujagali se eno peceno koruzo in svet je bil lep. Se lepsi je bil, ko sva na plazi izvohali prodajalca tofuja v vseh moznih oblikah (jasno tudi v springrollsih!!!), in se postavili v vrsto. Vmes sem lokalce, ki so tudi kupovali to odlicno jedaco, povprasala, koliko kaj stane, in beseda je dala besedo - oziroma beseda je dala fotosession! O Indonezijcih sem sicer ze slisala (in v Bruneju tudi sama izkusila), da se radi slikajo in slikajo s tujci, ampak tole naju je pa precej presenetilo, sploh za dobrodoslico. Neka mladez iz Sumatre se je eden po eden slikala z nama, jasno vecinoma tipi, ampak bilo je za crknit smesno: midve vsaka s svojim skrniclom tofuja na x nacinov, prelitim s sweet peanut sauceom, med nama pa usendvican en Indonezijec. In na koncu so se oni zahvalili nama.
Nazaj sva sli tudi ob obali in se nekje vmes zadrzali za svoj fotosession, saj se je sonce poslavljalo (zal na drugi strani otoka - mi imamo pogled na vzhod) in ustvarjalo na horizontu ocarljive roznato-rumeno-modre vzorce. Colnicki v obliki rakcev / pajkov na obali so se dodali h kicavosti.
Nazaj na glavni ulici sva hoteli iti na internet, in sva tudi sli, dokler ni zmanjkalo elektrike. Welcome to Asia. Malo sva se tam se pogovarjali z lastnikom, ker je bil res car, potem pa - ker je bila ura ze cajt in elektrike od nikoder - spet zavili na market, ki se je medtem preobrazil v night market. Yes! Night market! Svinjarija! Svicanje! Sopara! Vonjave! Luze! Guzva! Prerivanje! I LIKE! Po singapurski sterilnosti je bilo tole pravi balzam za mojo popotnisko duso (Polonca pa ga je menda delila z mano 😉), in seveda sva si spet napolnili zelodec z raznimi juicei, jaz pa sem stegnila kar se fried rice oz. nasi goreng po indonezijsko (in malezijsko - jezik je skorajda povsem isti, samo naglas je menda drugacen). Zraven so sedeli neki Cehi, ki so nama kot stalni gostje zagotovili, da je zadeva dobra. In imeli so prav.
Spet sva sli torej na net in tu sva se vedno, lastnik je totalna faca in se rad pogovarja o vsem mogocem. Na splosno je danasnji vtis Balija kar pretezno pozitiven, ce seveda skenslamo dejstvo, da brez turizma tu ni zivljenja. Zivljenje je zaenkrat se vedno lepo (kdaj pa ni?) in videli bomo, kaj prinese jutrisnji dan. Je pa mega lepo biti med hindujci, ker so s svojim izrazanjem cascenja bozanstev dokaj enaki budistom, ki pa so itak za moje pojme ubermenschovski.

---

Photos

Sanur
Bali welcomes us

Seaside joy
A local thing

Sunset magic
Cute fishing boats!

As always ...
Yup, that's us!

Comments

[p]

jap, sm delila =) nek mi to bude cestitka