Advertisement
Published: October 16th 2010
Edit Blog Post
Torej! Usla sem misteriozni avri Aurovilla z busom za 5r do Pondicherryja oz. Pondija za frende, tam pa sem bila takoj spet v sedlu: z riksa driverji sem se brezkompromisno zdilala za 60 rupij, toliko kot je rekel Rob, da me zategnejo do njega v predel Colas Nagar. I still got it!
NAsla sem iz prve. Rob me je velikodusno sprejel, ceprav je bil ravno sredi cistilnega dela svojega dne - je namrec scuba diving instruktor (sicer iz Sydneya) in ima edini potapljaski center na tej strani indijske obale. Na hitro mi je razkazal mojo novo rezidenco, velikansko hiso s kar prevec izbire za prostor spanja, predstavil svoje sostanovalce (Kuta cowboy srferska scena, India style) in se opravicil, da more hitro oditi, ker pridejo stirje interesenti za Padi tecaj cez par minut. "Prides poslusat?" me je povabil. Ding dong! Jasna stvar!
Cez par minut sem ze sedela v spodnjem nadstropju s trei Norvezani in eno Danko in takoj ugotovila, da je to moja edinstvena priloznost, da koncno opravim tale Padi izpit. Zakon! Dobila sem se poseben popust za frende in lekcije so se zacele.
Robova bajta je totalno v centru mesta in med njimi sem se takoj pocutila sprejeto. Z Daso
(enim od kavbojev) sva sedla na motor in se zapeljala po samose in porote, ker sem bila svinjsko lacna, nato pa sem zacela gledati videe od Padija. Pridruziti bi se mi morala tudi Danka Louise, a je vmes ugotovila, da zaradi astme raje ne bo tvegala, zato sem bila sama. Nato pa spat - bil je dolg dan!
Vceraj smo se tako prvic podali v bazen. Strpali smo se v srferski minivan, se zapeljali do ujete vode in bilo je jako zabavno, pa tudi naporno. Lebdenje pod vodo sploh ni tako enostavno! Moram se malo dodelati, a casa bo dovolj. Imeli pa smo se super, bazen je bil celo toplejsi od zunanjega zraka, noro. Zvecer smo se Rob, Norvezanka Hana in jaz zadebatirali v dnevni sobi. Postajala sem cedalje bolj lacna, zato sva z Daso (dejansko) tako kot vecer poprej sedla na motor in se zapeljala nekaj ulic stran, tokrat po masala dosa po predlogu Hane (ki je tu ze nekaj mesecev) v Indian Delight na MG Road (ja, tudi tu jo imajo), pa po nekaj sadja in spet samose usput. Dose so bile fenomenalne!
Ker imamo danes in jutri frej, sem se podala na raziskovanje Pondija podnevi. Najprej sem
zavila k nekim lokalnim stantom na idli in chai, pa se mobitel so mi nafilali na sosednji stojnici, nato pa pot pod noge. Sprehajala sem se vzdolz ulic Bussy, pa MG Road, pa Mission street, pa ob kanalu, potem pa sem vprasala nekega lokalca, kje je dober plac za kosilo, in predlagal mi je bliznji hotel Aristo, kjer sem si privoscila chicken biriyani in seveda chai.
Izvrstno! Mesto je res super. Povosd je POLNO folka, pesci, kolesarji, motoristi, avtomobili, busi, avtorikse, svasta. Ker je ravno nek festival oz. praznik, kolikor sem dojela iz pogovora z nekim prodajalcem chaia, so vsa vozila okrasena z listi bananine palme, celo neke ceremonije s sveckami izvajajo pred njimi.
Indija je zaenkrat res drugacna od prestale videne Azije. Predvsem je najvec folka kot kjer koli do sedaj na mojih potovanjih. Je pa tudi talilni lonec vseh socialnih kategorij. Ponavadi je tako, da so revnejsi predeli nekje na obrobju ali vsaj v kupckih, tu pa je palaca lahko takoj zraven bedne bambusove kolibe, povsod so smeti, vsake toliko casa zagazis v kravji/kozji iztrebek, vsako sekundo te lahko z vsake smeri kaj povozi ali pohodi. Kruta realnost brez olepsav in ovinkov.
Ampak uzivam. In imam namen se
naprej.
Advertisement
Tot: 0.43s; Tpl: 0.013s; cc: 19; qc: 88; dbt: 0.1889s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
P
non-member comment
<3
Teh tarik <3 <3 <3