KKK po indijsko: Kannur, Kozikhode, Kochi

---

Drage trume zvestih bralcev, po nekajdnevnem molku se spet javljam. Ocitno dolocena pokonzumirana zadeva ni imela najbolj prijateljskih namenov z mojim zelodcem, zato se je ta za obracun z neprijateljem odlocil zakuriti v hisi. In smo imeli vsi skupaj tridnevno zabavo. Takole je bilo:

Petek

Zjutraj spet ista rutina: pakiranje in poslavljanje (in molza za vogalom - prosta reja vsekakor!). Ob pol osmih sem bila ze vmestu, spet sem sla na isto doso za zajtrk in lepo poklepetala s prodajalcem, potem pa na spedenano in se v gradnji bus postajo. Bus za Kannur naj bi bil ob 9h, tako da sem imela se dovolj casa, da si privoscim se en chai v bliznjem hotelu. Ob povratku je bilo nekaj obicajne zmede, saj busa kao ni bilo, je pa bil en ob 9h za Thalassery, kar je Kannurju za vogalom, tako da sem sedla kar nanj in odstela 94 rupij. Moja sopotnica nuna (poleg 45 tipov) mi je pojasnila, naj izstopim v vasi Iritty, potem pa tam ujagam bus do Kannurja. In sem res.
Spet juris z busom skozi Coorg, ki je nekaksen ekvivalent Wayanada v Karnataki, torej povsod gozdovi, rizeva polja, kavni nasadi, palme - in sloni! Uzrla sem enega v ujetnistvu (bogi bogi) in nekaj kar tako, ampak ne vem, ali so bili res divji. No, ti zares obstajajo, ne vem pa, ali sem res imela to sreco ...
UStavili smo se za kosilo na istem placu gor gor grede, sredi nicesar, in tokrat so nam postregli odlicen thali. Pomili smo najprej svoj bananine liste, nato pa nam je kelnar natrosil riza, omakic in fish fry, za kar sem odstela 35 rupij.
Ob dveh so nas skipali v Irittyju torej, tam pa sem takoj skocila na nov bus do Kannurja, ki je kostal 23,50 rupij. Pole position takoj zraven soferja je pomenil krcevito drzanje za kar koli oprijemljivega, vmes pa pazljivo drzati e oba nahrbtnika na svojem mestu - kar vescina po vseh tistih ovinkih in prehitevanju v skarje. Po uri travmaticne voznje pa sem bila na poznanem terenu, v Kannurju, ki je bil totalno zivahen! Sem vedela, da mu moram dati se eno priloznost. Takoj sem si privoscila dva kosa lubenice (vsak po 5 rupij), ptoem pa odhitela v svoj hotel. Gazda me je bil ves vesel, prisparal mi je single room, kot sem ga po telefonu prosila vceraj (tokrat v 3. stuku - "Good for you to walk a bit!"), potem pa ze kmalu letela na theyyam. Gre za enega od prestevilnih obicajev v Kerali, in ker mi ni bilo usojeno videti ga takrat z Benom v Parasikadaviju (ali kakor koli se ze napise), sem hotela videti vsaj tega, ki je bil na sporedu danes ob 16. uri. Gazda mi je dal tocna navodila, kje se tempelj oz.prizorisce nahaja, in bilo je kaksno minuto in pol hoda stran od hotela. Toliko o lokaciji.
Tam so se ze zbirale mnozice lokalcev. Vstopila sem bosa in takoj so mi v roke porinili porcijo sladkega riza s cimetom in se cim na palminem listu, ker to je bila ocitno nuja. Pocasi se je zacelo in pripravila sem fotoaparat. Theyyam je precej zakompliciran, tako da mi pol stvari ni bilo jasno, za kaksno simboliko gre, ampak v osnovi je tako: nekdo je preoblecen v demona oz. ga obsedejo demoni, nek drug tip pa skace okoli njega tudi kot malce obseden. Vmes izvajajo razno razne ceremonije z rizem, vse skupaj spremljajo hiperglasne in nasopane trube in bobni, tako da res ni tiho in monotono. Zanimivo, odkljukano s seznama.
Ker je bila ura ze skoraj za soncni zahod (in ta se tu zgodi v trenutku), sem predcasno zapustila theyyam in odpesacila do plaze Payyambalam, ki je kaksen kilometer stran. Idila je bila na visku, ko sem prispela: romantika za sladkorno, same familije, parcki (celo muslimanski pari so se drzali za roke!), fuzbalisti, nadlezni tipi (hvala bogu samo za vzorec), za hip sem postala superzvezda in se slikala z neko familijo ... ampak ni ga cez morje.
Najbolj bizarna najdba: nagrobniki z velikanskimi komunisticnimi simboli za plazo!
Sla sem pes spet nazaj, se pred trdo temo, in si vmes privoscila skromno (haha) vecerjico. Kannur je bil res zivahen! Povsod se je nekaj dogajalo, nocni zivez je bil na vrhuncu, povsod so prodajali sadje in zelenjavo, folka polno ... Ocitno je bil cas pred volitvami res bolj napet, da takrat prejsnji teden ni bilo nikogar na spregled. Zdaj pa ravno obratno. Vesela sem, da sem dala mestu se eno priloznost, ker se mi je zdelo, da mora skrivati nekaj cudovitega. Zaspala sem tako vsa vesela, pa se z gazdo sva imela pred tem krajsni prijetni pogovor.

Sobota

Dan, ki bi ga bilo vredno pozabiti. Zbudila sem se vsa vrocicna in neprespana in nic mi ni bilo jasno, saj je bilo do spanca se vse BP, celo odlicno. A ni bilo dvoma, vrocina je v hisi in treba bo ukrepati. Odbluzila sem do neke nakljucno najdene blazno fancy klinike Appolo in ugotovili so, da imam vrocine 100 stopinj (kar so mi prevedli v 37,8 Celzija), ter mi dali nekaj zdravil. Pozrla sem jih, odspala nekaj ur v sobi in se kljub ne ravno najboljsemu stanju vsedla na vlak za Calicut oz. Kozikhode ob 14.30.
Uf ... do 16h je trajalo absolutno predolgo. Ko me je moj CS Shamanth pobral pred postajo, mi je bilo ravno za vse. Odpeljal me je v svoje neverjetno stanovanje - 9. nadstropje tik ob plazi s pogledom na morje! -, jaz pa sem samo padla na jogi in zaspala v svicu.
Potem pa me je zacelo tresti in stvar ni bila vec zabavna.
Shamanth me je tako odpeljal v Baby Memorial Hospital, kjer sem bila gotova v 45 minutah, s tem da sem dala in kri (luknjanje desne roke za iskanje vene je bilo zabavno!) in vodo in spet odgovarjala na zdravniska vprasanja. Shamanth me je zategnil domov, pozrla sem par zdravil, spala, nato se je cez dve uri odpeljal v bolnico po izvide in me razveselil, da nimam nobene sumljive zadeve a la malaria, pac pa samo neko zoprno infekcijo. Aleluja.

Nedelja

A nedelja je baje bila?

Ponedeljek

Shamanth je moral ze ob 4h zjutraj sluzbeno v Bangalore, zato mi je prepustil kljuce stanovanja, naj mu jih kasneje posljem po posti. Res neverjetno od njega. Zal od razgleda na morje in Calicuta, od katerega sem si obetala precej - slovi kot kulinaricna prestolnica Kerale?!?!?! - nisem imela prav veliko. Dopoldne sem zabluzila v okrevanju in pocasnem pakiranju, potem pa sem ujagala auto do zelezniske postaje in ob 13.30 skocila na vlak za Kochi. Bila sem ze precej bolje, celo 100 % ok, bi lahko rekla, tako da mi do 17.30 ni bilo tezko zdrzati.
Tam pa spet ista procedura: bus do Lloydain namestitev v "svoji" sobi. Pocutila sem se ze dovolj zdravo, da sem zavila v bliznjo restavracijo na chapatije, in kelnarji so bili res vsi veseli in skrbni in nasmejani. Tu v Kochiju sem imela ze na zacetku res super izkusnje z ljudmi in veseli me, da se nadaljujejo.

Torek

Za dobro jutro sem bila prica prometni nesreci med motoristom in prevoznikom rib na biciklu, ki jo je precej slabo odnesel. Hvala bogu nisem videla vsega, ker mi je stalna guzva folka na cesti preprecila popoln razgled, a razmetane ribe in luze krvi so bile dovolj zgovorne. Sla sem na frustk, na posto, da odposljem Shamanthu kljuc, nato pa do Lloyda in na pogovor z njim in njegovim sinom. Ta je zdaj za 3 mesece doma po 9-mesecni plovbi, saj je ravnokar nastopil sluzbo kot inzenir na tankerju (ali nekaj takega). Tu je to, po mojim dosedanjih opazanjih, kar hud biznis. Malo smo razpravljali o tem in onem, privlekli na plano atlas in ugotavljali, ali je Trst nas ali ne, potem pa sem skocila na bus do Ernakulama.
Odkrivala sem neznane in ze znane predele in bila spet navdusena. Vsi prodajalci, kelnarji, sprevodniki, vsi so bili prijazni, prisrcni, topli. Tudi zenske, s katerimi sem se po nakljucju srecala s pogledi, so se mi nasmehnile. To se mi res ni dogajalo nikjer drugje kot tu. Lepo je cutiti tak odziv.
In tako se dan in bivanje v Kochiju pocasi zakljucuje, moj indijski trip pa tudi. Jutri sledi celodnevna voznja v Madurai, ki je sredi Tamil Naduja, od tam v Rameshwaram, potem pa pocasi do Trivandruma in let proti Maleziji 11. novembra. Pet tednov namesto sest. Prevec je. Ne zmorem vec. Indija je super, imela sem se fantasticno, ampak je enostavno prenaporno, pa mislim, da nisem hitela s premiki. Je pac treba biti iskren in pet dni manj Indije pomeni ... pet dni vec Penanga. :D

---