Am I a journalist? Of course ... not.


Advertisement
Hong Kong's flag
Asia » Hong Kong » Hong Kong Island
November 12th 2011
Published: November 13th 2011
Edit Blog Post

Zmaga: noben od stirih tipov, s katerimi sem si delila sobo, ni smrcal.
Odsetala sem na zajtrk nekam v okolico. Imela sem sreco: za vogalom se je razprostrl obsiren ulicni jutranji market po imenu Cheng Yeoung (se mi zdi), ki se je ocitno specializiral na mesarije, pekarne, prodajalne sadja in ribarnice. Vmes so po ozki ulici vozili tramvaji, avtobusi, avti in vijugali pesci. Standardno ludilo, pac. In ocitno ima HK res lepo razvejan javni prevoz.
Spila sem se eno sojino mleko in jo mahnila na MTR do postaje Central. Bluzila sem po cetrtih, kot so Lan Kwai Fong (kjer so ravno postavljali stojnice za nek karneval, ki bo ocitno ta vikend), SoHo, Sheung Wan, naletela na market na Graham street, Midlevels, Hollywood Road ... Mozaik ozkih ulicic, ki se pnejo v hrib in so bogato zalozele z butikci, stacuncami, restavracijami z organic brunch menijem in podobnimi azili za zabavo.
Pred bamko Citi (se mi zdi) sem naletela na protestnike, ki so s transparenti ocitno protestirali proti Lehman brothers. "Are you a reporter?" me je prijazno vprasal policist, ko sem ze sumljivo dolgo casa stala tam s fotoaparatom. Ne, seveda ne.
Cez par metrov pa sem bila: pred stavbo THE banke HSBC sem naletela na occupy Hong Kong, kjer je sotorila, bivakirala, jedla, brala, lezala, pocivala, srfala po netu grucica ljudi, med njimi tudi izjemno zgovorna in prisrcna 19-letna Iris, ki mi je povedala vse o dogajanju. Vmes so mimo naju hodili belci in lokalci z aktovkami in kravatami.
Ko smo ze ravno pri tem, v HK je definitivno ogromno belcev, ne zgolj turistov. Tu je pac eden od centrov bancninstva in razlogi za ta pojav so jasni. Poleg belcev pa je tudi ogromno stevilo Filipincev, ki opravljajo seveda najbolj bedne in slabo placane sluzbe. Tako je tudi na Tajvanu in v MAleziji, tako da me ne preseneca.
Naslednja postaja je bila stavba Bank of China, kjer me je ultrahiter lift (zastonj) zategnil do 43. nadstropja. Tam je posebna razgleda soba oz. hodnik za turiste, kjer si lahko panormasko ogledas severni del Hong Kong otoka in Kowloon.
Setala sem se dalje proti predelom Admiralty, Wan Chai in Causeway Bay in ugotavljala ... da me scena deloma spominja na Vancouver (nic cudnega, da temu mestu pravijo tudi Hongcouver). Neboticniki, zakotne kitajske obedovalnice (ki niso niti R od restavracij pri nas) in nobel restavracije kuhinj sveta, pubi z belci, ocean, znacilni vetrc, razgled na "Norvan" (=Kowloon) ... zanimivo.
Zabavno je gledati Azijce, kako med kosilom v oblekah in petkah trebijo meso s kurjih bedrc in srkajo svoj congee. Ce smo ze pri hrani: lahko zatrdim, da je bila na Tajvanu precej boljsa in cenejsa. NE da ni ponudbe tu, ker je, vse skupaj je bolj .. ne vem, user unfriendly in drago. To je moje mnenje. Pa se ljudje so drugacni; ne da so zoprni, dalec od tega, precej so prijetni, ampak tajvansko prijaznost bo po moje tezko preseci.
Tajvan me je razvadil tudi, kar se tice javno dostopne pitne vode. Povsod so namrec pitniki, sploh na postajah MRT, pa v javnih WC-jih, parkih ... In ce slucajno ni, ti z veseljem napolnijo flaso na raznih postah, v 7/11 pa zastonj dobis vroco vodo. Tu zaenkrat nic takega. Razen 7/11, seveda.
Skocila sem se v hostel po prtljago, potem pa cikcak z MRT (zamenjava vec linij) do postaje Choi Hung. Tam sem sedla na green minibus 1A, ki so ze cakali v vrsti - neverjeten je ta javni prevoz povsod po Aziji. Placala sem seveda z octopus kartico, s cimer sem prihranila pol dolarja, in to je tisti pravi, fleksibilni nacin placevanja javnega prevoza, ne pa urbana, ki nima alternative in ni vracljiva! Tu za vrnjeno kartico dobim nazaj 50 dolarjev, kar je pet evrov in ni malo.
Postaja je bila Sai Kung ferry pier. Sai Kung je pristanisko, ribisko mestece v New Teritories in je precej drugacno od tistega stereotipicnega Hong Konga. Je drug obraz tega financnega sredisca sveta, precej bolj sproscena atmosfera. Sprehajala sem se malo po ulicah, saj sem bila nekoliko prezgodnja, in srecevala druge sprehajalce (tudi stevilne turiste), ob straneh so bile posejane pekarnice, slascicarne, (tajske) restavracije, pubi, prodajalne frozen yogurta in milk tea, seveda imajo tudi McDonaldns in Starbucks in Pizza hut, ob obali pa je veriga restavracij z akvariji, v katerih so plavale bodoce vecerje: vse vrste (meni vecinoma nepoznane) rib, rakov, ostalih klescarjev, mehkuzcev, skatov in drugih prebivalcev sveta pod morsko gladino.
Nekaj cez sesto uro sem se dobila z Ankie, 30-letno Hongkongcanko, in sli sva k njej domov odlozit moji bisago, nato pa spet nazaj v mesto. Punca je blazno zanimiva: trenutno dela kot administratorka - vodja art centra (v katerem poucujejo sami Rusi, ki imajo zaradi konzervativne vzgoje baje fenomenalno risarsko tehniko), prej je bila turisticna vodicka, PR-ovka, dostudirala je socialno delo, bila je 2,5 meseca na woofingu na Novi Zelandiji, potem je par mesecev potovala po Evropi. Vse to sama. "Ni mi kul potovati s prijatelji, saj nimam iste miselnosti. Ce sem sama, se mi ni treba prilagajati in odrekati. In rada poslusam samo sebe. Sploh pa, ce potujem sama, so mi ljudje prej pripravljeni pomagati. Pomisli, tako drobna Azijka s tako velkih nahrbtnikom, seveda mi bodo priskocili na pomoc hitreje, kot ce bi bila v dvoje, pocutili se bodo dolzne, da poskrbijo zame," mi je pojasnjevala moja nova herojka.
Med vecerjo v eni od kitajskih restavracij, kjer sva jedli pokrovace in racja jajca z zelenjavo, se je odvilo se precej drugih blazno zanimivih debat. Tudi o CS. Sploh po tem, ko sem jaz placala vecerjo (ki je bila "celih" 15 evrov!) in se nikakor ni mogla sprijazniti z mojo gesto - kulturne razlike, pac. "Nocem, da se moji gostje pocutijo, kot da so mi kaj dolzni, ce jih gostim. Jaz nic ne dajem, torej mi niso nic dolzni," je pojasnila svoje nazore. "Rada delim svojo kulturo in razkazem, kako dejansko zivimo. Vse je prostovoljno."
Sprehodili sva se skozi staro mestno jedro, ponovno mimo obalnih restavracij z morskim zivezom, kjer so se vriskajoce turistke slikale s skati, ki so jih natakarji potegnili iz akvarijev (ali kakor koli se ze rece tistim cudaskim listom s trdim oklepom kot vitezi?). Nadaljevali sva ob obali, obsijani s skorajda polno luno, in naleteli na speco kravo Indija?! "Ah ne, to je prosta krava, vcasih jih je se vec, kaksnih sedem, in se prosto pasejo," je pojasnila Ankie.
Srecali sva tudi par pasjeljubcev, spet so vsi imeli iste hecne pudlje. "Hong Kong je pac premajhen za velike pse!" se je nasmehnila ena od lastnic, ko sem nehote naglas izrazila svoje prej zapisane misli in nisem racunala, da bodo razumeli anglesko.
Na koncu zaliva je sledil se en biser: all you can eat BBQ! Placas nekih 15 evrov, dobis zar in hrane za vrzt not, kolikor zelis. Ce ni to noro dobra ideja! Seveda se je to zdelo dobro skorajda vsem prebivalcem, predvsem mladim, vsaj tako je izpadlo glede na mnozicno obiskanost.
Nazaj na bus in hop domov k njen, kjer so si BBQ privoscili tudi njeni sosedje. Tale druga stran HK mi je precej bolj vsec kot hekticnost downtowna ...


Advertisement



Tot: 0.477s; Tpl: 0.01s; cc: 17; qc: 90; dbt: 0.2141s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1; ; mem: 1.2mb