Advertisement
Published: January 30th 2009
Edit Blog Post
Vstala sva ob pol sedmih in se odpravila se na zadnji zajtrk Lao style (Sticky rice + se zadnja hot chocolate) pri najini mami. Sla sva do tipa, pri katerem sva prejsnji dan za $10 kupila karto do Strung Trenga v Kambodzi, in ob 8.15 sva sedela na ladjici za Ban Nakasang. Tam je bilo malo zmede glede nadaljnjega prevoza, kar je za te razmere obicajno, zato se nisem sekirala in scasoma smo se res z natrpanim minivanom odpravili via Kambodza.
Po pol ure voznje smo prispeli do Lao immigrationa - "Pay one dollar.", pes smo prehodili kaksnih 100 metrov do Kambodze, tam na salter za vizo - "Pay one dollar.", pa na checkpoint - "Pay one dollar." - in cakanje na nadaljnji prevoz se je zacel. Bilo je prav prijetno v sencki, ce ne bi red kalil nek amerisko-kitajski par dveh histericnih popotnic, ki sta PAID 40 DOLLARS in zahtevali MINI VAN, ne pa razjebani bus, na katerega so hoces noces morali vsi, ki so sli v Phnom Peng ali Siem Reap. Neverjetno. Prvo pravilo v Aziji je, da se NIKOLI ne razburjas, da nikoli ne izgubis zivcev, skratka, prez izpadov. To je sveto pravilo. Drugo: tukaj si TI outsider, to je NJIHOV svet, ne tvoj, in v vsakem primeru zmagajo oni. Sploh pa what do you expect? Ce na nekem Don Detu kupis karto do Siem Reapa in ti obljubijo malodane privaten minivan - ja valda, get real! To je Azija. To se pa zgodi, ce prej potujes z VIP busi in nimas vpogleda v dejansko stanje te drzave.
Koncno so nas nalozili na songthaew (kaj pa drugega!), naju in se enega Poljaka (koga pa drugega!!!) in bil je cel zur. In pol. Po dobri uri smo prispeli v Strung Treng in odsli na banko. Ze sem dozivela razsvetljenje, ker je bil tam bankomat, a zajebao sam se - sprejemajo samoi viso, jaz pa sem zvesta mastercardu. Se dobro, da je imel Andrej potovalne ceke in dolarje, tako da zdaj ima on denar, jaz pa njega ... Salo na stran - totalno bedna scena, ampak nimam vec dolarjev, tako da dokler ne prideva v Kompong Cham, sem njegova dolznica. Tako da kids, don't try this at home, vedno veliko dolarjev s sabo! Evrov npr. sploh ne menjajo.
Sla sva nazaj, kjer so naju odlozili, in bila postavljena pred dejstvo, da je edina moznost, da prideva do Kratie, da pac placava se za en minivan, ki je bil 3 dolarje drazji, kot bi moral biti, torej 7. Res ni velika cena, itak da ne, ampak razlika je pa skoraj 100 %. Kaj se hoce, nekaj sva pojedla, potem pa placala in sedla not.
In cez slabi dve uri sva bila v Kratie. Poiskala sva guesthouse, dobila sobo za $4 (po pregovarjanju, ker naj bi bila najprej kao $5), in to - uganete? - DIREKT zraven marketa!!!!!!!!!!! (ki se po kmersko rece psar, po laosko pa talat) Itak da sva takoj sla malo naokoli, nakupila mandarince in pomarance in jih pohrustala ob Mekongu, pod nama so po smeteh brskale krave, v zraku pa je letel pepel in so se nabirale meglice. Sla sva se nekam na nudlne na vecerjo, potem pa ... kar v guesthouse na net.
Kambodza.
Kambodza.
Dezela precudovitih ljudi. Res. Ti ljudje tukaj so nekaj neverjetnega. Prekrasnega. Fenomenalnega. Neverjetnega.
Grem se prepuscati uzitkom moje obljubljene dezele.
Advertisement
Tot: 0.084s; Tpl: 0.009s; cc: 12; qc: 36; dbt: 0.056s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
mankica
non-member comment
Re:
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. joj, KAMBODAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA. sej ne morem verjet. najraj bi la kr zdej na STA in si umislila eno karto za k vam dol ... tle ne morem bit ve . mam e pravo krizo ... nisem vedla, da lahko od potovanj dejansko postane odvisen!!! :))