Razkos sem, razkos tja

---

Paul me je na zajtrk odpeljal nekam, kamor sam zelo rad zahaja, kadar pac zajtrkuje zunaj (kar pa je redko, ker zaradi dela je doma). Danes je zaradi ravnokar prebolelih noric se na dopustu, tako da sva si to lahko privoscila. Narocil mi je fried kao glass noodles (but not) s kalcki in ribjim filejem, sebi pa neke druge nudlne iz njegovega rodnega kraja kaksno uro voznje od tukaj, kjer sicer zivi njegova druzina; za oba je narocil se bean curd dessert! Gre v bistvu za tofu v nekem ne presladkem sirupu, v bistvu sploh ni sladko, je pa za crknit dobro. I like! Zraven se je lepo podal ledeni zeleni caj. Stalo naju je dobre 4 brunejske dolarje po glavi.
Odpeljal me je v center in me odlozil pred enim glavnih nakupovalnih centrov, kjer je tudi nemska ambasada, kdo bi si mislil. On se je odpeljal dalje, nazaj domov, ker je imel kljub vsemu veliko dela, jaz pa odmasirala cez cesto do glavne mestne dzamije. Vreme je bilo pestro, na nebu so bile cele gore oblakov, ampak skozi je lepo prodiralo sonce, tako da je bila dzamija osvetljena s tisto magicno svetlobo, ki je ne gre zamuditi - zato sem svojo leco uperila seveda najprej proti njej, ostalo lahko pocaka.
Dzamija je res huda, slikovita, impresivna, lepo postavljena. Okoli je kao laguna, vendar je bila skorajda povsem izzusena, sredi te kvazilagunice pa (v marost pritrjena) barcica. Sprehodila sem se do tja in razgled na dzamijo, sploh zaradi posebne svetlobe, je bil spektakularen. Ko sem tako fotkala levo, desno, pokonci in pocez, sta smeje pristopila dva modela - Indonezijca, po mojih grobih ocenah obraznih potez. Res, vsaj tisti, ki me je nagovoril, je bil iz Surabaye, in zacel je govoriti nekaj foto, foto. Mogoce ne bi smela biti tam (kombinacija dzamija + zenska nikoli ni povsem enoznacno pozitivna), a se je izkazalo, da bi se govorec rad samo slikal z mano. Okej, ni problema! Klik in zabelezila sta me na telefonu od ne-govorecega.
Sla sem tudi not v mosejo, ker je bil ravno cas brez molitve, tako da je bil vstop dovoljen. Stric na vhodu me je moral obleci v neko crno haljo in nastala je cela zagata, ko je moral najti eno, dovolj dolgo za moje okoncine - pokriti je moralo biti vse do gleznjev. Ko sva jo koncno nasla (vanjo bi lahko v sirino stlacili se kaksne tri mene), sem se sprehodila po tepihu do sredine. Dzamija de luxe! Not imajo celo tekoce stopnice do ... drugega nadstropja (blize Alahu?).
Sla sem do obrezja, ki gleda na vodno vasico po imenu Kamung Ayer. Watertaksisti so mi tezili, ko sem hotela samo uzivati v pogledu na te naselbine na kolih, medtem ko sem srebala svoj cudoviti mango shake za tri brunejske dolarje. Tako sem jih kategoricno ignorirala in se sprehajala ob "obali". Zaruzila sem na nek market, pa na nek random kitajski (?) britof, potem pa se v kitajski tempelj, kjer sem se pocutila kar domace. Budisti, pac. Moram reci, da je obcutek tu med muslimani drugacen kot v Mekong obmocju - Tajska, Laos, Kambodza. Zelo drugacen. Ne, da je slabo, sploh ne, prav impresivno je bilo do sedaj juzneje od Bangkoka, ampak vse je ultramoderno, ljudi je prevec, da bi pokramljali s tabo in se ti nasmehnili ob vsakem nakupu, javni prevozi so povsem spedenani ... drugace je in moram reci, da je super, da sem tukaj, ampak z Mekongom niti slucajno se nisem opravila.
V nekem kaficu sem naletela na enega Kanadcana (itak) in Juznoafricana in se malo pomenila, kaj se kaj splaca videti tu v Brunaju. Sla sem spet nazaj v mall, nekaj pojest, in na food courtu sem ujagala neko denarnici prijazno varianto: riz + 2 side dishes za B$2,5. Kar dober deal!
Sla sem kao v tourist info, ki je v bistvu privatna agencija, kar tako malo za hec. Pozdravila me je zahodnjakinja in nic mi ni bilo jasno. Tako sem ob odhodu dobila vec info o njej kot o Brunaju: da je mati Anglezinja, oce pa Brunejec, da je zivela tu v BSB do 14. leta, potem pa v GB, zdaj pa je pol leta spet tukaj.
Sla sem v bliznji kafic po njenem priporocilu - imenuje se Mekong, kakopak! Najprej sem spila en teh tarik (crni caj, narejen nekako drugace, s prelivanjem in z mlekom), potem pa kar se kopi (crna kava + condensed milk, ker svezega itak nimajo). Vmes sem vneto studirala svoj fake LP za Singapore in kar naenkrat me nekdo lopne po rami - mene, sredi Brunaja?!??! Bil je tisti Kanadcan od prej, ocitno sta tudi onadva zaruzila v tej smeri, in skupaj smo zabili nadaljnjo uro in pol.
Sla sem nazaj do malla, kjer sem bila ob 18h zmenjena s Paulom. Oba sva bila tocna, smer je bila Jerudong Park Playground, ki so ga zgradili za sultanov 48. rojstni dan leta 1994. But first: The Empire hotel! Lokalno poznan kot hotel s sestimi zvezdicami je - OH MY GOD! Zadeva je izvenzemeljska! Vrata v kristalno recepcijo dvornih razseznosti ti odpreta dva lakaja, nato se spustis 80 (!) metrov nize po tekocih stopnicah mimo peticno zlozenih pogrinjkov, zloscenih kovinskih posod, ki cakajo na nikoli prispele goste, v enem kotu sameva brezprasni pianino ... noro, noro, noro! Se bolj noro je zunaj, na vrtovih, ob obali: konstalacija lezalnikov, kamnitih potk, palm, umetnih in naravnih plaz, klopc, ki gledajo soncni zahod, in drugih neverjetnih artefaktov je surrealisticno.
Park je povsem zraven, a sele tam se zaveva, da je v bistvu danes zaprt. Ups. "Ko so ga odprli, je bilo zastonj in se je tu trlo ljudi, povsod je bilo zaparkirano. Ko smo imeli koncerte - Michael Jackson, Stevie Wonder ipd. - so prileteli ljude iz drugih drzav, iz vse Azije, naokoli so postavili LCD ekrane in se ni bilo dovolj prostora za vse, da bi spremljali dogajanje. Scasoma, leta 2000, so brezplacen vstop ukinili in prihajalo je vse manj in manj ljudi. Danes ni skoraj nikogar vec. Porabili so ves vladni denar," razlaga Paul, medtem ko se voziva na Gadong night market. Park in hotel sta bila namrec maslo sultanovega brata, ex financ ministra, ki je zapravil goro drzavnega denarja za taka brezsmislna razkosja.
Drzavne sluzbe so sploh fina zadeva: ko si enkrat not, si not. "Nikoli te ne bodo odzagali, tudi ce nic ne delas. Ce pa ti das odpoved, se znajdes na crnem seznamu," pojasni Paul, ko se sali, da se mu jutri ne da v sluzbo, zato bi jo mogoce kar pustil.
Zivljenje v Brunaju je po njegovo izjemno dolgocasno, kot bi bil v pokoju. Ne le, da ne mores zurati kot povsod po svetu (prodaja alkohola je tu prepovedana - pozabite na pivo ob soncnem zahodu!), za to je treba iti v drugo drzavo, v Kota Kinabalu ali v Miri. "Drzava se premalo odpira oziroma se sploh ne. Za turizem se sploh ne trudijo. Tu ni priloznosti za kariero v nobene - in res mislim nobenem! - sektorju, ne za ucitelje, znanstvenike, inzenirje, pravnike - razen seveda, ce se ukvarjas z naftno industrijo," ironicno doda Paul, ki je svojo diplomo naredil v GB. Cena dizla v Brunaju je 25 evrskih centov, cena bencina 30 evrskih centov za liter.
Ustaviva se na night marketu Pasar Gadong. Zagrebem se, jasno, za spring rolls in pulut pangang (riz v palminih listih) z rakci in ribami. Vsi kuharji, prodajalci in cevinoma kupci so Indonezijci - brunajska poceni delovna sila. "Da bi kdaj videla Brunajca, da takole svica? Ni sans," se zarezi Paul. Vzameva se papajo in kuhano koruzo in se odpeljeva najvecji moseji v mestu naproti Jame'Asr Hassanal Bolkiah. Razsvetljena je kot v lunaparku, ravno se v noc dere mujezin, zunaj pa se ob fontanicah in vrtickih v soncu nocnih lamp (ce si izraz sposodim pri BFM) igrajo otroci in cakajo zene, da mozje opravijo svoj vecerni obred, preden se v luksuznih avtomobilih odpeljejo luksuznim vilam naproti.
Doma sva imela vecerjo st.2: narezala sva papajo z marketa, ki jo tukaj pokapajo z limono in posujejo s poprom. Ni slabo! Nekako se je na mojem krozniku znaslo se granatno jabolko in ... dan dve v tej drzavi se je zakljucil.

---

Photos

Brunej pride
Z enega zornega kota ...

Moseja
Iz ladjice sredi kvazilagune

Colnicek
Looking very Chinese?

Market
Can't live without it

Empire
Just a preview of what's yet to come ...

Moseja 2
Night vision