Advertisement
Published: February 17th 2008
More zebras
I've seen real zebras, but never actually figured out where this one is ...Danes je zadnji dan, ko bom zapisala: voda je! Ampak ker ni bilo elektrike, seveda ni bilo tople vode. Kljub vsemu mi je hrabrost omogocila, da sem si pod malo pipco umila lase, ker je bila ze res kriza.
Ker je bilo se dokaj zgodaj - okoli pol devete ure - sem sla malo naokoli s koncnim ciljem Royal Supermarket. Vzela sem s sabo fotic in malo pofotkala zaspane nedeljske Kabale. Zanimiva scena, celo do te mere, da je bil Royal se zaprt. Zato sem sla pac do ta drugega in ugotovila, da voda stane enako - liter in pol za tisoc silingov.
Nazaj grede sem spet fotkala in postala glavna tarca cudenja in posmeha domacinov, ampak se ne sekiramo vec. Najbolj zanimiv pripeljaj je bil, ko me je nekdo poklical s ceste (sredi Kabal?!?!), in bil je Emmanuel na svojem razmajanem biciklu, ki me je srecal med svojo jutranjo telovadbo. Pa to ni res.
V Home so se stvari pocasi postavljale na svoja mesta. Zrezala sem ananas od vceraj v The Nest in uzivala jutranje sonce v napol senci. Za popizdit. Juliet je prinesla se danasnji zajtrk in videlo se ji je, da ji je obupno hudo, ker greva. Tudi
Go, boda
Would you care for a boda boda? nama. Tukajsnji ljudje so taki srcki, da je joj.
Jebiga, dovolj sentimentalizma. Prisla je deseta ura in udelezenci, ki sva jih poparckali z nasimi. David the taxi driver je prinesel neke CDje z lokalno muziko, kot nama je obljubil vceraj, ampak nekaj ni stimalo, ker je bilo gor vse drugega razen muzika. Zato je stekel nazaj po nove CDje - ceprav je imel tecaj! Pa to ni res. Ker ga v tistem trenutku nisva mogli najti, sva Barbaro povezali z nekom drugim, on pa je izvisil oz. moral cakati, da se je baterija v Sampovem fotoaparatu napolnila (ponoci ni bilo elektrike).
Ko so vsi bili na terenu, sva sli z Mankico spet do Royala oz. spet po nove fotke. Sonce je nazigalo, ampak temperatura je bila izjemno prijetna. Klima tu je super, sploh kadar ne dezuje.
Nazaj v Homeu, na sporedu je bilo kosilo: neolupljene matoke (nekaj novega), riz, omaka iz fizola, omaka iz mesa in fizola in narezano sadje (vse to nic nivega). Potem pa spet veselo na delo, urejali sva fotke se nekaj ur, pregledovali jih z ostalimi udelezenci ... Potem pa sva jih spravili koncno na en CD in gledali smo jih kot projekcijo - sicer na
Power of power
Sooo colorful. Yet so many times in the dark! Mankicinem laptopu, ker elektrike spet ni bilo. Vode pa itak ze cel dan.
Bilo je res ... enkratno. Opazovati njihove reakcije, ko so gledali svoje fotke na zaslonu. Kako so se vziveli, kako so bili ponosni, zamaknjeni, zadovoljni, preseneceni sami nad seboj ... Noro, res. Mozno, da sva jim dale veliko; ampak oni so nama dali se vec.
Ko smo si ze desetic zaploskali, smo vse zbobnali ven in se se petnajst tisockrat poslikali pred Ediriso. Kaksno veselje, objemanje, stiski rok, menjavanje mailov, naslovov, telefonskih stevilk ... Za popizdit. Res so super ljudje, vsaj ti, ki sem jih imela priloznost spoznati poblize. Zaradi njih se bo nekoc vredno vrniti. Jaz bom kje naokoli in nimam pojma, kdaj pridem spet mimo, ampak on bodo vedno tu. Se tisti, ki studirajo turizem (in tu VSAK studira turizem), so bili najdlje v Keniji. Za mnoge je najvecje potovanje do Kampale in nazaj.
Ko sva nekako napol vse spakirali in sem zrezala se dva ananasa - moji Julie in Madinah sta mi h kosilu prinesli dva sopa mini banan in dva ananasa! - smo sli Mankica, Biserka, Vojko, David the driver in jaz na jezero za poslovilca. Spotoma smo se ustavili pri prodajalkah koruze
Multireligious
Allah is big, but Jesus is bigger. in z Mankico sva ubodli vecerjo. Ko smo prispeli, so v bistvu ze vsi spali! Tako sva sli do Rachel kar v njeno kucico in tokrat nama prvic ni bilo hudo zal, da nimava svetilke, kajti luna je bila tako svetla, da se je videla vsaka korenina in vsak kucl. Prisla je se Sandra, ostali so bili zunaj, tudi Martin in Clement in Arthur - in potem smo pocasi sli nazaj. Se zadnjic po razjebani, razklumpani, vijugasti, kamnasti cesti.
In sedaj sem tu v workshopu, elektrika je, vode ni, internet je obicajno pocasen, zraven mene sedijo Marjut, Emmanuel in Mankica in zaspana sem ko sto hudicev in z Davidom sva se zmenili, da naju pobere ob 6h zjutraj in pelje do bus postaje, od koder se bova neznano stevilo ur vozili do Kampale. Tam sva rezervirali sobo v City Anexu, imava cifro od voznika Kena za v torek, cakajo naju trznice in marketi in ... spet bom domov prinesla tri kile nakita ... Ah! Bilo je super! Vesela sem, da se je koncalo tako, kot se koncuje. Ne bi moglo biti bolje. Kot sem zapisala v naslovu: hvala, Uganda, hvala zelo. Za vse, zaradi cesar je vredno potovati.
Advertisement
Tot: 0.497s; Tpl: 0.013s; cc: 18; qc: 92; dbt: 0.2703s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
