Advertisement
Published: February 24th 2009
Kje zaceti? Mogoce z vcerajsnjim vecerom: poleg 3 koktejlov sva si zadnje ure dneva (pa tudi sanje, ce smo iskreni) polepsali z maratonom You Tube videov nastopa Dime Bilana na letosnji Emi. Ker sem bila zaradi svojih popotniskih vzgibov letos prikrajsana za ta spektakel, si ga je po Poloncinem priporocilu bilo treba nujno ogledati - in imela je prav. Takega vizualnega spektakla pa se ne.
Za frustk sva spremili sadno pojedino od vceraj. V lobbyju/restavraciji sva naleteli na dva Nizozemca, ki sva ju opazili ze vceraj, in vsa navdusena sta nama opisovala, kako sta sla onadva vceraj snorklat z nasim hotelom/dive centrom na Pulau Menjangan (pulau = otok), kamor sva bili namenjeni tudi midve. Cena je bila 40 USD na osebo, kar bi vkljucevalo prevoz do Labuhan Lalanga, kosilce, voznjo do otoka, sposojo snorkling opreme in vodica. Stos je bil v tem, da se jaz zaradi svojega famoznega izogibanja soncu nisem hotela potapljati (je*em vse po spisku, naslednjic ne jemljem vec teh tablet!), a vodic ni pristal na nobeno zdilano ceno, ces, vseeno je treba najeti vodica, ladjico ipd. Okej, sva rekli, bova sli pa sami - kar je bil itak moj prvotni namen in tudi ljubsa opcija.
Ni trajalo dolgo,
Instructions
She's about to snorkel for the first timeda sva na cesti zajagali enega bemota. Najprej je hotel 50.000 za obe, pa sem ostro zastavila 20.000 za obe in po krajsih pogajanjih je pristal. Tu se na splosno ljudje drugace dilajo kot v Indokini (zlasti Laos) in na koncu vedno popustijo oz. zmagas ti s svojo ceno. Ce bi rekla, da greva za 10.000, bi najbrz slo tudi to. Ampak konec koncev ... dva dolarja za skorajda polurni prevoz ... cestitka.
V bemotu sva bili kar sami, nikogar ni vmes pobral. Zanimivo. Po mojem je bilo 20.000 toliko, kot bi zasluzil cel dan, zato se ni dal motiti z drugimi potniki. Pa se The Jail je pisalo na vratih, tako da zabava je bila neizmerna.
Skipal naju je torej v Labuhan Lalangu, majhni vasici - oz. samo skupku turisticnih bajtic - v nacionalnem parku Taman Nasional Bali Barat. Pod sencko je polezavalo vsaj ducat tipov, ki niso imeli kaj poceti, in eden naju je takoj naskocil s HELLLLLLLOOOOOOOOO in nama prihitel naproti, ce zeliva snorklati. Jasno! Takoj se je predstavil - ime mu je bilo Nyoman - in naju odvlekel v "pisarno", kjer je izvedel schnellkurs nacionalnega parka in predlozil cene za najino morsko zabavo. Dilanje ni prislo
v postev, tako da sva na koncu placali: 330 tisoc za ladjico, 40 tisoc za vstopnino v park, 40 tisoc za sposojo opreme in 75 tisoc za vodica (njega). To je prislo 185 tisoc zame in 300 tisoc za Polonco, ker sem jaz v bistvu potrebovala samo prevoz.
Placano, storjeno, gremo. S soferjem ladjice smo se zapeljali na ta otocic in ni bilo nikjer zive duse. Se najvec je bilo oblakov, ki so se zgrinjali nad oddaljujocim se Balijem in upali sva, da se naju dez tokrat usmili. Morje je bilo mirno in toplo, zacele so se kazati rajske plazice z belim in ne crnim peskom, videli smo celo Javo, ki je samo cez zaliv za vogalom, in vmes nama je Nyoman pojasnil, kaj vse bi se lahko poceli tod okoli: birdwatching, trekking, etc. Next time!
Ko smo prispeli, je bilo tam res se nekaj turistov, ampak vsi vecinoma 60 +, nizozemskega porekla in v package touru. V visoki sezoni menda vsi colnicki, ki so danes zdolgocaseno samevali na obali, nimajo placa, da se sparkirajo na Menjanganu, toliko ljudstva da je. Danes jih je bila le pescica.
Nyoman in Plonca sta se spremila v vodo, jaz pa v sencko pod
psevdomangrove. Ostali turisti so vsi radostni skakali naokoli v kopalkah, nekatere mamce tudi zgoraj brez, jedli lunch boxe in se divili nad vsem videnim. Lokalci pa v sencki v colnih. V nekem trenutku sem zaradi njihovega zjajna odmaknila pogled s knjige (in Bryson je ravno opisoval zagamane lastnosti peska!) in skusala locirati, v kaj so usmerjeni njihovi glasovi navdusenja. Bil je delfin, in to ogromen! Da da, tukaj jih menda mrgoli in v Lovini organizirajo dolphiun watching (a ne, Mankica 😉), ampak naju to po Islandiji nekako ni premamilo ... korale pa! Polonca je bila po uri in pol snorklanja tako navdusena - "I even saw Nemo!!!" - da se je podala v vode se kar malo sama, medtem ko ... hja, medtem ko sem Nyomana in Nananga (soferja) pripravila do masaze. Ze na obali smo se pogovarjali o tem, potem pa sta kar sama prigovarjala (low season je pac jeba) in nisem se pustila dvakrat prositi. Bilo je zelo naturalisticno, kar na pesku, brez brisace in masaznega olja, ampak definitivno ENKRATNA izkusnja! Kmalu za mano se mi je pridruzila se Polonca in kmalu sva se zaceli sprasevati, kdo komu dela uslugo. Najina decka sta namrec zgledala povsem blazena, da
Yeah baby
See the snorkel master sta lahko masirala dve belki debelo (!) uro, in to zgolj v bikini kopalkah. Kakor koli ze, good for them, good for us, pa se nesramno poceni: 50.000 rupij oz. manj kot pet USD za vec kot eno uro super, super, super Bali masaze.
Nazaj smo prisli okoli pol tretje, tretje ure in bili sva lacni ko pes. Zdilali sva se za neke nudlne (mie goreng) brez mesa za 10.000, ampak so bili menda tako zacinjeni, da jih Polonca ni zmogla spremiti. Premaknili sva se torej v sosednji, lokalni warung (=food stall) in uocili ravno dva velika, sveza, lepa, ah, idealna kokosa. Nyoman ju je zrihtal, kot se sika, in za 4000 na vsakega sva bili to izjemno bogastvo sadnega sveta. Res so fenomenalni ti kokosi, mladi, stari, nekje vmes, vsi! Potem smo ju se preklali in pojedli se meso in nazrla sem se kot - njah, kot vsak dan, najbrz. Vmes sem spila se kofe za jurja in svet je bil res lep.
Sli sva malo posnofati naokoli za neko lepo pesceno plazo, ampak ko sva jo kao koncno nasli, je bila voda bolj neugledna, zato sva se med mangrovami in odmrlimi ostrigami (ali kaj so ze tiste velike skoljke?) prebili nazaj do glavne ceste. Za nazaj sva imeli namen isto nekaj zastopati, a glej ga zlomka, mimo se ni pripeljal niti en bemo, samo motorji, kamioni in avtomobili (pri cemer so se vozniki vseh omenjenih prevoznih sredstev ozirali za nama, tako da me je skrbelo za njihova vratna vretenca). Jebiga, sva rekli, in zastopali kar en avto, za katerega je sprvo kazalo, da bo zdrvel mimo, potem pa je zavrl in sel vzvratno nama naproti. Tako kot VSI tukaj so bili tudi ti ljudje (trije moski) prijazni za popizdit in so naju do Pemuterana zategnili kar ZASTONJ. Zadaj sedeci je bil se najbolj zgovoren in izkazalo se je, da so bili na Javi, da so do konca registrirali tale avto, da je on ucitelj statistike na univerzi v Singaraji, da je voznik njegov mlajsi brat, drugi sopotnik pa bratranec, itd itd itd. Ko smo prispeli do najinega guesthousea, je sel stari ven, da nama je se stoje pomahal v slovo. Zakon!
Sli sva samo na hitro v guesthouse, da se osveziva (in pozreva nekaj sadja), potem pa dalje - kopanju naproti. Se prej sva poklicali najinega drajverja Toma, ki mu je v resnici ime Ketut, in se zmenili za jutri ob 9h. Stos je v tem, da bi do sredine Balija ze prisli z bemotom, ampak kam bi dali nahrtbnike in kdo bi naju peljal na kaksen hud market ipd? Bova sli pa zato od tam do Ubuda z bemotom, gotovo.
Sli sva do Reef Seen Aquaticsa kaksen kilometer severneje od nas, ker naj bi tam imeli neke hude zelve na ogled, bojda avtohtone. Ker pa so jih imeli v nekem akvariju in ne naravno v morju, je zanimanje splahnelo, zato sva se raje butnili v morje. Jap, danes popoldne NI dezevalo! Ob sestih sicer resda ni bilo sonca, ker so ga mocno zakrivali dezju podobni oblaki, ampak voda je bila se vedno izvrstno topla, tako da sva po crnem pesku cofotali gotovo kaksno uro. Potem pa spet nazaj v guesthouse, jaz kar v laoskem sarongu, ki je izgledal kot obleka, mimo nekih lokalcev ob obali, "doma" pa spet sadje galore: dragonfruit (I'm a newly adopted fan!), snakefruit, rambutan, mandarine. Life is good.
PS: S trezno glavo sva vceraj ugotovili, da sva za koktejle dali vec kot za en dan za sobo. To nama res bude cestitka ....
Advertisement
Tot: 0.086s; Tpl: 0.012s; cc: 14; qc: 28; dbt: 0.056s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
polona
non-member comment
halo, pamna