SLO: Proti Japonski

Mexico City, 27.sep.05

PROTI JAPONSKI

VESELO-TRAGICNA NOVICA
OBISK MOJIH NAJDRAZJIH
NAJBOLJ PRESENECEN OBRAZ V MEHIKI
PRESENETLJIV RAZPLET ISKANJA SPONZORJEV
ORGANIZACIJA PEACEHIKERS


VESELO-TRAGICNA NOVICA

Po dolgem boju sem dosegel svoj cilj in v svojem malem nahrbtniku imam letalsko karto MEXICO-TOKYO. Kot kaze bom 4. oktoberkaze zvecer pristal na otoku Honsu na letaliscu NARIKA in spal v hisi japonskih prijateljev, ki so za zdaj se neznanci. Na trenutke se zadnje dni ujamem v razmisljanju: kaj mi prinasa Japonska? Me bodo tudi tam ljudje tako toplo sprejeli? Bom razumel njihov jezik? Kljub intenzivnemu ucenju namrec, se vedno ne cutim, da bi lahko v japonscini sprosceno komuniciral. Bom dobil vsak dan svoj obrok hrane in... me bodo neznani ljudje zeleli gostiti v svojih hisah, kot me gostijo tukaj?

Dobro - vem, da se bom imel lepo. Vem, da bo vse slo tako kot gre vedno - vedno bo vse tocno tako kot mora biti in vse popolno. Ujamem se pac v razmisljanju... to je ocitno del izkusnje, ki se imenuje "biti clovesko bitje". Ko se nekje pocutimo varni, sprejeti, ljubljeni... pac tega kraja ne zelimo zapustiti. In nikjer na svetu se nisem pocutil se tako sprejetega kot v zadnjih mesecih v Mehiki. Nikjer me niso imeli ljudje tako radi, nikjer se nisem se tako zaljubil in nikjer nisem ustvaril toliko prijateljstev.

Vendar del osebnostne rasti je oditi iz krajev, kjer se pocutis varno in se z odprtim srcem soociti z neznanim. Pomemben del rasti je spoznati in sprejeti strahove, ki pot v neznano spremljajo in jim iti naproti... da nazadnje ugotovis (vedno znova), da je strah znotraj votel, okrog ga pa nic ni.

OBISK MOJIH NAJDRAZJIH

V zadnji reportazi sem vam zaupal, da sem se posteno zaljubil in me je moja mehiska princesa povabila v Queretaro - za en dan. Ostal sem pa tam dober mesec dni in na veliko presenecenje sem v zacetku septembra dozivel cast obiska moje (rodne) druzine. Eno leto je namrec ze minilo odkar sem nazadnje videl obraz mame in sestrice in nekaj mesecev odkar se nisva videla z ocetom!

Po nekaj dneh, ki smo jih preziveli skupaj z Loreno in njeno druzino, sem se od nje poslovil (v eni noci sva porabila celo skatlo KLINEX robckov!!) in popeljal starse na nekajdnevni izlet po Mexico City-ju. Predstavil sem jim Mamo Leti, Tanio in druzino. Bili so custveni trenutki - videti mamo Leti v objemu moje slovenske mame in kako mehiska sestra Larisa uci mojo sestrico Niko spanscine. Ugotovil sem tudi, da imam Tanio resnicno rad, da je moja najboljsa prijateljica. Zadnje dni preziviva veliko casa skupaj.

Po 8 cudovitih in custvenih dneh so starsi odsli. Kot vedno, mi je oce predlagal, da kupi se eno letalsko karto za Slovenijo in mi nato ponudil pomoc pri nakupu letalske karte za Japonsko, vendar tokrat me je vprasal na drugacen nacin... tokrat je vedel moj odgovor in cutil sem njegovo ljubezen in ponos do mene. Cutim, da me starsi tokrat zares razumejo. Ne zelijo me vec uciti in voditi pac pa me sprejemajo taksnega kot sem in se ucijo od mene.

"Mama, vem, da je tezko imeti taksnega sina, ki bo vedno v zivljenju hodil po robu, ki zeli izkusiti vse in ki mu je tako tezko ostati na enem mestu. Vendar nocem in ne potrebujem, da skrbis zame. Ne potrebujem tvojega vodstva in tvoje pomoci. Ne potrebujem, da molis, da bi mi bila kakrsnakoli izkusnja prihranjena, ker zelim v tem zivljenju izkusiti vse in iti do konca. Edino kar od tebe zelim je, tvoje iskreno prijateljstvo."
Orosile so se ji oci, objela me je in pokimala.

Starsi, vasa naloga je narediti otroke v cimkrajsem casu neodvisne. Cakajte in se veselite dneva, ko so otroci brez vas srecni in sami sledijo svojim sanjam. Biti stars mora biti nekaj cudovitega, vendar pride cas, ko morate NEHATI BITI STARSI svojim otrokom in postati njihovi prijatelji. Ce ne naredite te radikalne spremembe, ne boste nikoli resnicno spoznali svojih otrok, ki ze dolgo niso vec otroci...

Ce vztrajate biti starsi in skusate voditi otroke, ki se znajo voditi sami, je to zgolj izraz sebicne portebe iz vase strani. Ce vas skrbi kako je in kje so vasi otroci, vam lahko povem, da ta skrb zgolj obremenjuje vase ljubljene. Nihce ne potrebuje ljudi, ki bi jih skrbelo zanj - naredite vse, da se otresete teh obcutkov ali jih vsaj ne izrazate pogosto. Zaupajte, starsi - vse bo v redu z vasimi... prijatelji!

NAJBOLJ PRESENECEN OBRAZ V MEHIKI

Po nekaj dneh vztrajnega iskanja sponzorjev za pot proti Japonski, sem neko jutro odkril v desnem zepu 100 pesov (okrog 10$). Ne spomnim se tocno, kako je denar tja zasel, vendar predvidevam, da mi ga je dal oce, ces, naj placam taksi od mame Leti. Tudi tisti dan sem prezivel v iskanju sponzorjev, vendar sem ob tem neprestano razmisljal, komu je ta denar namenjen.

Opazoval sem berace, ki so hodili mimo mene in me prosili miloscine, vendar jim nisem zelel dati najdenega zaklada. Samo dejstvo, da so beraci pomeni v veliki vecini primerov, da ne razumejo denarja in z njim ne znajo ravnati. Ljudje, ki imajo pravi odnos do denarja, navadno niso daljse casovno obdobje brez denarja. Nic jim ne bo pomagalo mojih 100 pesov. Zelel sem nekoga osreciti.

Tako sem se po celodnevnem boju odlocil obiskati se zadnjo japonsko restavracijo - Sushi Groove. Vstopil sem v temen lokal in se kot vedno nasmehnil varnostniku in se rokoval s prvim natakarjem, ki me je vprasal, s cim mi lahko postreze.


"Je lastnik lokala tukaj?"

"Je.... Samo trenutek."

Namesto lastnika z velikim trebuhom in robatim glasom, je do mene je prislo mlado dekle, ki ni mogla steti vec kot 25 let, majhne rasti in neznih obraznih potez.
Zavzeto je poslusala mojo zgodbo in ko sem ji omenil, da potrebujem njeno pomoc, so ji v oci skoraj vstopile solze.
"Maite... ali kako ti je ze ime?"
"Matej," sem jo popravil.
"Ne predstavljas si, kako te obcudujem in kako ZAKON je to kar pocnes. Mislim, totalno kul je in noro, da obstajajo ljudje kot si ti na tem svetu in resnicno si me navdihnil in..."
"Eh," sem jo prekinil. "Jaz samo sledim svojim sanjam. Tudi ti lahko!"
Nasmehnila se je in nato nadaljevala. "Ce bi prisel pred enim mesecem, bi ti z velikim veseljem primaknila kaksen dolar, ampak ti si ne predstavljas v kaksnem dreku je zdaj moje podjetje. Pravkar smo ugotovili velike goljufije znotraj podjetja in zdaj sem na tocki, da restavracijo zaprem. Resnicno ti ne morem dati niti pesosa... In iskreno - tako bi ti rada pomagala! Ampak je karkoli drugega, kar lahko naredim zate?"

Zasvetile so se mi oci in na ustih se mi je narisal sirok nasmeh. ONA JE!

Pomiril sem jo in ji rekel, da je vse popolno in da se vedno zgodi vse, tocno tako kot se mora. Mi smo tisti, ki moramo narediti vse, kar je v nasi moci in ostalo se vse vedno uredi tako kot se mora.
"Pravzaprav, lahko..." sem ji odgovoril.
"Povej mi."
"Ne bi rad, da me zdaj razumes narobe. Prosil te bom za nenavadno uslugo. Danes nosim s sabo nekaj, kar ni moje in na noben nacin ne znam uporabiti. Vendar preprican sem, da bo tebi prislo prav."
Izvlekel sem 100 pesov iz zepa, jih polozil na mizo in videl najbolj sokiran obraz v zadnjih 9 mesecih Latinske Amerike. Zgrabila je mojo roko z denarjem in skoraj zakricala:
"Ne, ni treba... Vzemi nazaj..."
Prijel sem jo za roko, pogledal v oci in rekel: "Adriana. Sprejmi moje majhno darilo. S tem mi bos polepsala dan."
Vstal sem od mize in se odpravil po stopnicah do izhoda in nato po poti proti metroju.

Zaslisal sem kricec glas za mano in se obrnil. Videl sem Adriano, kako tece za mano in pocakal sem jo. Vsa zadihana me je rekla: "Ej, si lacen, zelis kaj pojesti?"
Rekel sem ji: "Adriana, najlepsa hvala. Sem ze jedel. Kdaj drugic."
Nato sva se objela in zasepetal sem ji: "Sledi svojim sanjam. Nikoli nikomur in nicemur ne pusti, da ti jih ukrade. Mi obljubis?"
Prikimala je in me objela se mocneje. Poslovila sva se in hodil sem po temnih ulicah Mexica s skoraj prazno kuverto, kjer hranim sponzorski denar za karto - bil je dolg in tezak dan - vendar sem se pocutil bogat in uspesen, kot se nikoli.


PRESENETLJIV RAZPLET ISKANJA SPONZORJEV

Moj prvi sponzor je bil Japan Airlines, ki mi je na pobudo predsednika druzbe spustil ceno karte. Sledilo je stotine neodgovorjenih pisem podjetjem in posameznikom v Mehiki, dokler se nisem srecal z mladim japonskim poslovnezem Hiro-jem. Ta mi je prvi podpisal dokument, da bo na dan, ko gremo kupiti karto, placal desetino.

Sledila je japonska restavracija in tej drugi mali sponzorji. Kaj kmalu sem zbral 700 dolarjev od tisocih. In na tej tocki, nisem na noben nacin mogel dobiti nikogar. Manjkalo mi je zgolj 300 dolarjev in nihce v Mehiki mi ni bil pripravljen pomagati. Na neverjeten nacin se me je ogibala sreca...

V tem casu sem spoznal presenetljive ljudi, ki so mi prinesli mocna in pomembna sporocila.

Cetrtkovega jutra sem se odlocil, da sem se naucil kar sem se moral in da sem pripravljen zapustiti Mehiko. Po jutranji meditaciji sem stopil na ulico in zasepetal:
"Vodi me, Bog. Tvoj sem. Pelji me, kamor moram iti."
Naenkrat sem zacutil zeljo po tem, da grem na internet. Stopil sem do prvega internet kafe-ja in na moje presenecenje so zavrnili prosnjo za 15-minut brezplacnega interneta. To se je zgodilo prvic v zadnjem mesecu dni. Usluzbenka me je napotila v drugi internet cafe v blizini.
Tam me je mehican za pultom povabil, naj ostanem za racunalnikom kolikor casa hocem. Ko sem koncal, sem stopil do lastnika in mu razlozil svojo zgodbo ter ga vprasal, ce mi lahko pomaga pri nakupu letalske karte.
"Ce bi prisel prejsnji teden, bi ti lahko kaj primaknil, vendar danes, po tem ko sem placal papir in crnilo, mi ni ostal niti en peso. Ce ne, z veseljem."
"Vendar poznate koga, ki bi mi lahko pomagal."
Moz je prikimal in me napotil v pisarno na vogalu in rekel, naj govorim z Enrique-jem.

Vstopil sem v pisarno, z istim nasmehom, isto zgodbo kot vedno, vendar tokrat drugacnim razpletom. Preden sem dokoncal, me je direktor prekinil: "Ne skrbi, jaz ti bom pomagal. Zaenkrat pozabi in naroci temu gospodu, kaj bi rad pojedel."

Ko smo pozajtrkovali, sem mu omenil, da mi manjka 300 dolarjev in dal mi jih je 500. Ko sem mu rekel, da jih ne potrebujem toliko, ni zelel vzeti nazaj razlike. Povedal mi je svojo zgodbo, kako je bil zapit in zadrogiran „nihce“ na cesti... in je zdaj, hvala Bogu, bogat in da sem mu polepsal zivljenje, ker sem mu dovolil, da mi je pomagal.

Cetrtkovo jutro mi je spremenilo zivljenje (kot toliko drugih vsakodnevnih pripetljajev). Potrdilo mi je prepricanje, da je vedno VSE POPOLNO in da mi nikoli v zivljenju ne bo manjkalo nicesar, kar bom resnicno potreboval. In se to... kakrsnokoli poslanstvo mi je v zivljenju ze namenjeno - vedno bodo prisla k meni vsa sredstva, ki jih potrebujem, da svoje poslanstvo izpolnim.

Moje edino vprasanje je bilo: Zakaj sem dobil 200 dolarjev vec? Kaj naj z njimi pocnem? Komu so namenjeni? Bog namrec ve, da denarja niti ne sprejemam niti ne potrebujem...

V soboto zjutraj sem v hiso prijatelja prejel klic.
"Mama Leti je," mi je rekel prijatelj, ko mi je predal telefon.
„Ola, mama Leti! Kako si?"
"Sinko, imam eno resnicno neprijetno situacijo... Ne vem kako naj ti razlozim in grozno sram me je sprasevati te po tem... Nikoli se mi ni se zgodilo to...“
„Reci, mama.“
„Nimamo niti centa vec in danes nimam kaj dati jesti otrokom. Mi lahko morda posodis nekaj malega - ti vrnem cez 3 dni, ko dobim placo.“
Srce mi je zaigralo od srece. Ko je prisla v hiso prijatelja, kjer smo imeli sestanek prvi Peacehiker-ji, sem ji dal razliko denarja od letalske karte.

Vsi smo bili zbrani in zacel sem govoril sem jim o temeljih organizacije Peacehikers.
„... in med nami NI IZMENJAV! Drug drugemu si pomagamo v vsem, kar potrebujemo.“
Pogledal sem mamo Leti z narejeno jeznim pogledom. Bruhnila je v smeh.
„Mama, ce kaj potrebujes, me preprosto vprasas - ni se ti treba cutiti kriva! Vse kar si mi dala v zadnjih mesecih - si kdajkoli pricakovala karkoli v zameno?“
„Seveda ne!“ je rekla.
„Ti je bilo prijetno ob tem, ko si mi lahko kuhala, dajala svojo ljubezen in vse kar sem potreboval?“
„Seveda, sinko!“
“Zakaj torej dvomis v to, da jaz uzivam, ko ti lahko kako pomagam! Ljudje smo tako narejeni, Leti - to je naravno v cloveskem bitju, da DAJE in se pocuti lepo zgolj zaradi dejstva, da daje. Tako smo narejeni in sodobna EKONOMIJA nima nobene zveze z naravo cloveskega bitja. Nismo ekonomski subjekti, temvec nam resnicno sreco prinese, ko lahko s tem, kar imamo, razveselimo druge!“
Zasmejala se je.

ORGANIZACIJA PEACEHIKERS

Preden zapustim Mehiko bi rad na tiskovni konferenci medijem sporocil naso namero, da organiziramo organizacijo Peacehikers (Caminantes de Paz), kjer se bomo povezali ljudje, ki skusamo ziveti najvisjo vizijo cloveskega bitja ter prakticiramo religijo: Ljubezen. Zdruzili se bomo v sanjah o enem svetu, brez meja in skupaj iskali moznost, kako do tega sveta priti.

Rad vas imam!

Matej Sedmak
Peacehiker
www.peacehiker.com - trenutno ne deluje, poglejte jutri!
peacehiker@gmail.com


P.s. Ne morem vam pisati tako pogosto kot bi zelel. Emailbrain mailing lista je predraga (sponzorski denar mi dovoli zgolj enkrat mesecno oglasanje), Google groups mi ni vsec. Pogosteje kot na to mailing listo se bom oglasal na spletni strani. Imam veliko novih fotografij, vendar se vedno nimam nikogar, ki bi mi jih zelel urejati (in svojo nalogo sprejel resno) in narediti izbor, sam pa navadno nimam casa niti znanja. Moje velike sanje so, da bi imel uigrano ekipo, ki bi mi pomagali deliti svoje veselje z vami - sam se cutim na veliko podrocjih omejenega. Cez nekaj dni bodo na spletni strani okenca, kjer boste lahko vpisali svoj email, ce mi boste zeleli pomagati.

Ce zelite reportaze deliti s svojimi prijatelji, jim posredujte to reportazo in recite naj se vpisejo na spletni strani. Ce poznate kak elektronski ali tiskani medij, ki bi zelel objavljati tedenske reportaze, je edino kar zahtevam: objava celotnega teksta in objava spletne strani www.peacehiker.com.

---

---