Aktiv(istič)ni BBQ

---

Zjutraj smo imeli v gosteh Davida Hellerja, bojda nekakšnega aktivističnega guruja, ki že 12 let živi v Bruslju. Včeraj sva ga z Ruth počakali na tramvajski postaji. Njegovi dve delavnici sta bili blazno zanimiv, tako vsebinsko kot izvedbeno. Govorili smo o evropskih ciljih (npr. 20 20 20) in o samem pristopu EU do podnebnih tematik (bitka med Ottingerjem in Hedegaardovo), pri tem pa nateleli na zanimivo dejstvo (vsaj zame). Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, ki ga pri nas tako zelo obrajtamo, ko govorimo o podnebnih spremembah in vseh ostalih grozečih zadevah, prav za prav nima nikakršnih pristojnosti v zvezi z njimi. To me je malce presenetilo, moram priznati, res pa je, da se nisem preveč poglabljala v njegov resor do sedaj. Z drugimi besedami, njegovo "ministrstvo" v bistvu nima veze s klimatskimi spremembami, on samo skrbi za učinkovito rabo virov. Zanimivo. Ne vem, zakaj ga potem vlačimo po vseh medijih kot ultimativnega sogovornika na tem področju. Da ne bo nesporazumov, Potočnik je zame nesporno strokovnjak in good guy, ampak morda ni ravno najbolj doma na teh področjih, za katere ga pocukamo za rokav.
Kakor koli že, popoldne je prišel še en gost, tokrat Matthias Seiche z ministrstva za okolje (če sem prav razumela). Tip je bil prej dolgo časa aktivist oz. član Friends of the Earth Germany, tako da nam je lahko povedal stališča ne le "s strani zla" (kot tu nekateri poimenujejo vladno stališče), ampak tudi iz aktivistovega zornega kota. Precej izčrpno predavanje z veliko (preveč?) ekonomskimi številkami in teorijami, kar ni nepomembno, je pa bilo težko razumeti brez ustreznega predznanja.
Na koncu nam je nekaj odpredavala še Ruth, in sicer je bil naslov Real Solutions. No, ne vem, kaj je bilo tu resničnega, še manj pa uporabno za rešitev. Govorili smo namreč o tem, kako ozavestiti ljudi, da ne bodo več tako potrošniški, in seveda ni šlo mimo floskul, kot smo izgubili smo stik z naravo, osrečujejo nas materialne stvari, kaj sploh je filozofija sreče ... Takšne debate meni ne ustrezajo, ker se avtomatično postaviš v nadrejen položaj in razpravljaš o "zavedenih" ljudeh, ki še niso "spregledali", tako kot si ti. Kaj pa vem, vse te zadeve sem že tolikokrat slišala, da bi jim lahko verjela kar samo zaradi te frekvence. In to je tudi nevarnost (za moje pojme) pri teh aktivistih: da zapadejo v dogmatizem. Seveda, njihov namen je absolutno plemenit (reševanje sebe in sveta), o tem ni dvoma, klikerji v možganih jim delujejo sto na uro, so zelo motivirani, inovativni in zagnani, zato jih potrebujemo. Ampak kaj hitro usvojijo dikcijo, da so nekatere trditve pač neizpodbitno resnične, nedvomljive, nevprašljive. Kar morda ni najbolj res, saj ne moreš vedeti vsega že od začetka, katera resnica je prava (npr. težave biogoriv ali pa navsezadnje jedrske energije - primer Stephena Tindalea, s katerim sem imela intervju lani, ki je iz gorečega predsednika Greenpeace UK prestopil na drugo stran, saj je uvidel, da je jedrska morda lahko kul).
Ampak zvečer je bil še eden od vrhuncev tega srečanja: roštilj in nacionalne predstavitve! No, ta roštilj je bil že v štartu omejen, ker imamo vegetarijansko - veganski deal, tako da so čevapi odpadli v štartu. (Za moje pojme, hvala bogu.) Ampak smo se dobro znašli, prav za prav enakovredno odlično, ker - kviz time! - uganite, kdo je prevzel mesto chefa? Moja malenkost (ki je najbrž včeraj pridobila par kil). Tako je, ker ni bilo neke hude konkurence, sem se kar sama z veliko pomočniki lotila dela. Spucali in nasekali smo melancane, bučke, paprike, šampinjone, korenje, solato, kumarice, krompir, tofu, sir in še kaj, nato pa napravili vegeražnjiče, vegeburgerje (melancan + paradižnik + bučka + sir), gobice s feto (oz. Balkan kaese, kot mu rečejo tu - s Hrvatico Tino sva se pošteno nasmejali), pečen krompir v foliji, pekli smo non stop tudi bagete v foliji, napravili smo okusne solate, popekli (že tako ali tako odličen dimljen) tofu ... za povrh pa smo v žerjavico butnili še banane, nafilane s čokolado, v foliji. Imenitno! Sploh proti koncu, ko je Madžar svojo predstavitev začel s talanjem vsaj štirih steklenic različnega vina (takrat je prav za prav zanimanje za nacionalne predstavitve strmo padla). Imeli smo se res super, za povrsh pa sem se naučila še par izjemno koristnih španskih izrazov, norveških kletvic in korakov angleškega kvazitradicionalnega plesa.

---

Photos

BBQ
Max & Joe attack

BBQ
Hurry up, baked potatoes are ready!