gogy80

Ja, naslednji dan sva sla na Iguacu slapove. Obiskala sva jih iz argentinske strani, kjer so veliko lepsi. Ker avtobus fura non stop in preckanje meje ni problematicno (vsaj ne, ko gres v Argentino) sva hitro prispela. Brazilci se sploh ne sekirajo za obmejne formalnosti in smo se samo peljali mimo, medtem ko sva morala na argentinski pokazat pasose. No, prispela sva v park, placala mastno vstopnino in se po nalivu odpravila raziskovat. Z vremenom sva imela ''sreco'', saj v tem casu ze dolgo niso pomnili taksnih nalivov. Po parku hodis po urejenih potkah, se vozis z vlakcem, opazujes dzunglo in zivali (videla sva nekaksne cudne rakune in enega ptica) ter ves cas oprezala, da na naju ne skoci jaguar. Slapovi pa so enkratni in ogromni. Za boljso predstavo uporabite strica Googla. Res da ni bilo ... read more

Kjub temu, da sta minila samo dva dneva, moram napisat mail, ker sem dozivel eno najboljsih izkusenj v zivljenju. V glavnem po osem urni voznji v busu, kjer je pihalo in zmrzovalo iz vseh koncev ter se je po tleh plazila zival nedefinirane vrste (nekaj med podgano, jezem in mravljincarjem), sva ob stirih zjutraj prisla v Potosi. Mesto, ki je nekoc bilo najvecje in tudi med najbogatejsimi na svetu lezi na 4000m, nad njim pa se vzpenja Cerro Rico, najverjetneje najvecja zakladnica rud na svetu. Iz njega ze 400 let neutrudno kopljejo srebro (Spanci so se par sto let prav uspesno bogatili z njim) in ostale kovine. Baje je v nemogocih razmerah v rudnikih do sedaj umrlo prek osem milijonov Indijancev in crnih suznjev, ki so ziveli tudi po 4 mesece pod zemljo. Sedaj pa v ... read more

Zacelo se je zelo vzpodbudno na dunajskem letaliscu, ko nama je prijazna delavka na check inu povedala, da bo imel let uro in pol zamude, kar pomeni, da avtomatsko zamudiva let naprej. Ker upanje umre zadnje, sva cez par ur kot nora tekla po Madridskem letaliscu, kjer so nama sporocili ze sluteno vest. Let smo zamudili za 10 min, ampak je prijazni stric hitro zrihtal let ze naslednji popoldan. Res je imel sreco. No cez noc nas je Iberia ( kaj pa drugega, kot vidite sva tudi mi2 v klubu sovraznikov Iberije, pa na letu Dunaj-Madrid sploh ne strezejo vec hrane, prasci) nastanila v 4* hotel, z vecerjo ob dveh zjutraj in obilnim zajtrkom cez par ur. Vsa radostna sedeva na letalo z mislijo, da imava rezerviran hostel. Let miren, filmi ultra debilni, vino hladno, hrana ... read more

Zopet je minilo nekaj dni in cas je za novo javljanje. Iz Midelta, kjer sva po dolgem casu pila pivo, naju je cakala jebeno dolga in naporna voznja v Saharo. Avtobus je imel ze v startu uro in pol zamude, potem smo se jajcali se nadaljnih 6 ur. Voznja je bila lepa, sli preko Atlasa, za spremembo voznik ni divjal-saj ni cudno, ce pa stara kripa ni sla nikamor. O prijaznosti Marocanov bi se dal kaksno rect. Na busu je Natalijo ena zenska najprej hotela prepricat, da sploh ni pravi bus, potem pa ko se je Natalija usedla na sedez je po njej vrgla svojega froca in ji govorila naj se umakne. Pa so malo kricale. Takoj ko smo prisli v Risani in cakali na prevoz do hotela v puscavi (smo se ze na busu dogovorili ... read more

Pozdravljeni! Koncno sledi prvo porocanje po petih dneh potovanja. Tisti, ki se ne veste, sva z Natalijo sla na Portugalsko. Po napol prespani noci na Stanstedu (kjer so ene bliznje vzhodnjakinje zraven naju na klopci razkazovale svoje nakupe-vsaka cca 7 parov novih cevljev!!!)sva pristala v Portu. Ker je mesto ziv dolgcajt, sva si ga samo na hitro ogledala-lepe ulice, drugace pa nic. Ce se ne veste, zrezki po portugalsko plavajo v centimetru olivnega olja. Popoldan sva sla naprej v Coimbro, univerzitetno mesto, ki pa razen faxa in cerkev nima duse - najbrz tudi zato, ker ni studentov. Edina zanimiva scena je bila, ko sva sla v hostel in iz sobe pride 85 let stara bakica in se zacneva z rokami in jaz z slovarjem v roki pogovarjat za ceno. Potem je pa sla po pomoc za ... read more