Od kod prijaznost?

Mogoce je danes samo tak dan, ampak zdi se mi, da so na delu malo visje sile kot pa le nakljucja. Srecanja s prijaznostjo se namrec kar vrstijo.
Zacensi s sinoci. Veseli Starec, ki nasledi Prijaznega Bajsa cez noc (in spi v predprostoru), me vsako jutro vprasa, koliko sem zapravila za dragonfruit / mango / papajo / kokos / sapodile / kar koli drugega sadnega izvora in vsakic se zasmeji: "Oh, jaz dam pri lokalnem farmerju dvakrat manj za dvakrat vec!" Prav, sem rekla, potem pa naj naslednjic kupi se kaj zame in mu vrnem, ko ustanem. Sinoci, ko sem torej za hip prisla v guesthouse med kitajskim zuriranjem, je tako zakrilil z rokami, izdavil "Wait here! Surprise!" in se iz backstagea vrnil z malo papajo. Uh, mega, za koliko? "No no, for free, for you!" je zarel Stari. Jaz pa tudi.
Zjutraj sem na roti chanai placu sedela zraven Indijca, super prijaznega hindujca, ki uvaza tuje delavce iz Filipinov, Indije, Nepala, Indonezije, Burme ipd. in jim ureja delovna dovoljenja. Nalozil mi je vse zivo (in zanimivo) o svojem biznisu in o teh delavskih migracijah, o Penangu, kako rad ga ima in svojo domovino tudi (kar me sploh ne preseneca vec).
Prijazni Bajs mi je posodil karton, skarje in lepilni trak, da sem lahko zapakirala posledice svoje cajne manije, saj bom vse skupaj lepo poslala domov po posti. Ko sem basala posusene listke v karton, sem ga vprasala, kje najdem dobrega urarja, saj mi je (kako prikladno) ravno vceraj crknila ura. Eden je prav za vogalom (ma nemoj), je povedal Bajs: "Baterija ne sme stati vec kot 8 ali 10 ringgitov. NE dopusti, da te nategne za vec, saj si lokalka." Vsec mi je njegova ocena realnosti.
Sla sem torej do urarskega Kitajca za vogalom in res je bila cena 8r (1,5 evra). Toda: za to ceno sem dobila ne le zamenjano baterijo, ampak mi je se spucal ohisje (kar se v Sloveniji v 11 letih, odkar imam to uro, se ni zgodilo) in pritrdil oznako za stevilko 12, ki se je medtem odlimala in prosto plavala pod steklom stevilcnice. Brez prosnje, brez dodatnega denarja, brez samohvaljenja.
Posta je, kakopak, tudi za vogalom, in ko sem odposlala svoj 3 kile in se nekaj tezek paket (potreboval bo 7-8 tednov, malezijska posta pa je preverjeno zelo zanesljiva) za 41,44 r, sam zavila v restavracijo na prostem korak vstran. Prvotni namen je bil, da v popoldanski vrocini ruknem en teh o ais limau in se med srkanjem po slamici odlocim, kam naj grem na kosilo, pa sta me dva Malajca, ki sta zaradi guzve prisedla za isto mizo, premamila, da sem ostala se za kosilo. Hrana v takem mini ulicnem prehranjevalniku je baje boljsa, sta mi zatrdila, ko sem jima izdala, da razmisljam o obisku Kassim Mustafe (spet), tako da sem se odpravila po nasi campur (aka mixed rice). Na kroznik riza sem si tako zmetala tri omake, za katere sem priblizno vedela, kaj vsebujejo, ampak sele ko sem (z rokami) grebla po obroku in nosila vsebino v usta, sem pogruntala, da sem med drugim gor nalozila tudi neke lignje in articoke. Skratka, v vsakem primeru je bilo fantasticno okusno.
Za vse skupaj me je prodajalka ocurila zgolj 3 r, kar se mi je zdelo dokaj malo, ampak se nisem prevec vznemirjala, saj me nizke cene ne presenecajo vec. No, pa je bilo moje zacudenje dejansko na mestu: ko sem se vrnila k mizi, sta moja sojedca ravno odhajala in mi pojasnila, da sta za pijaco placala onadva. "HVala!" sta se pozdravila (ja, tistih nekaj minut skupnega sedenja smo izkoristili za kulturno izmenjavo) in se podpisala na moj virtualni seznam prevec prijaznih ljudi brez pravega vzroka.
Prijazni Bajs mi je dal idejo za produktivno prezivljanje popoldneva: Air Itam Dam (jez). Sla sem na bus 203 do Kek Lok Si templja v Air Itamu in tik pred koncno postajo (ki mi je bila ze poznana) me je prijazni Kitajec, zraven mene sedeci ze vse od Chulia street, opozoril na iztop. Vem, sem zasijala, on pa ni mogel skriti navdusenja, da imam vsaj malo pojma o okolici.
Do jeza je pol ure hoda, kot je pravilno napovedal Prijazni Bajs. Svic v klanec je bil enak kot ponavadi, cesta pa asfaltirana, tako da ni slo za kaksen resen treking. Mimo mene so se vozili (redki) avtomobili in skuterji, proti koncu klanca pa sem naletela na nekaj kolesarskih entuziastov (kar je prav tako napovedal Prijazni Bajs). "Pot do jeza je priljubljena rekreacijska tocka. Vecina ljudi gor sicer pesaci in tudi jaz sem pogosto sel, ko sem se delal v prejsnji sluzbi. Zdaj pa pridem domov po sesti uri in takrat je ze malo pozno, zato sem se pa zredil!" se je posalil Prijazni Bajs. Kdo ga ne bi imel rad.
Jez ni ravno Hoover dam, ampak za njim je velikanska zelena pregrada, ki na hitro spominja na rizeve terase - ali samo sto nije. Bilo je ze malo pozno, pa se trije pri so strazenje vzeli prevec zares, zato sem - ce verjamete ali ne - popolnoma pozabila splezati na vrh jeza in si ogledati jezero. Da nekaj manjka v vsej sliki sem dojela sele na busu, ki sem ga ujela spet v Air Itamu. Nek mi to bude cestitka!
Zvecer sem sla na wan tan mee za vogalom od guesthousea za 2,40r, na lamber cicerike pri Indijcih nasproti Kassim Mustafe (tisti na koncu ulice jih prodaja za 1r, za drugim vogalom pa so po 2r!) in se na teh tarik ais povsem nasproti guesthousea. Panika prihajajocega pogresanja se je uradno zacela.

---

---