Danasnje srecne stevilke: 5, 15, 8, 227

---

Nisva sla spat s kurami, sva se pa z njimi zbudila - ob 5.15. Razlog je bil mars meniov, ki se dogaja vsako jutro, a nikjer ni pisalo, kdaj in kje. Nekako pa sva iz povprasevanj med domacini ugotovila, da je to na glavni ulici nekje okoli 6. ure zjutraj. Zurka.
Ob 5.50 sva tako ze bila na startni poziciji na glavni ulici, kjer je zvecer night market. Nekaj turistov je ze zehalo z nama, sicer pa je bila se trda tema, primerna za vsaj se 2-urno spanje. Le fresh produce market je bil ze v pogonu. Ob 6 pa e v bliznjem watu zadonel boben v ritmu budnice in lokalci, ki so cepe ze cakali na darovanje denarja in hrane menihom, so se zdramili. Pocasi se bo zacelo. To so opazili tudi cedalje stevilcnejsi turisti, ki so postali v svojem "vklaplanju v okolis" prav brezobzirni. Vceraj sem videla plakate, ki s fotografijo nazorno prikazujejo, cesa turisti med tem za lokalce svetim in tradicionalnim obredom naj ne bi poceli, kar pa sem videla, je bilo dejansko to: toliko, da jim niso z digitlaci skocili naravnost v obraz. Pa se s flesi, seveda, ker je bila svetloba bolj tam tam. Se vecji ignorantje pa so se mi zdeli tisti, ki so od ulicnih prodajalcev kupili bananice, mandarine ali riz - tudi to je bilo na omenjenem plakatu napisano kot odsvetovano oz. nezazeleno - in v svoje lastno zadovoljstvo darovali menihom, pa ceprav jim ta tradicija ne pomeni nic. Jaz sem vse skupaj opazovala z velike razdalje, s svojo (no, fotrovo - evo vidis, niso mi ga ukradli na trekingu!) 70-200ko, cepe, kajti biti visje od menihov se ne spodobi. Vem, da nimajo vsi takih objektivov kot jaz, ampak zdi se mi, da je morda spostovanje integritete nekega naroda visje od fotografiranja. Lahko pa da se motim.
Sla sva se enkrat cez fresh produce market in se napokala z dobrotami za zajtrk. Na tem marketu prodajajo res vse, tudi podgane in voluharje in podobne zadeve, ki sicer rijejo po zemlji, koncajo pa na krozniku. Izvirnost ne pozna meja. Aja, ce sem pozabila: prvo noc na trekingu med Akha ljudmi smo imeli moznost gledati in duhati (zal ne tudi poskusiti) prekajeno pasje meso ...
Sla sva nazaj v guesthouse po ruzake in ujagala tuktuk (spet za debelih 10k) do bus postaje, tam pa hotela na bus do Vang Vienga. Ura je bila pol deveti, naslednji bus pa je bil sele ob 11h. Tu s temi busi so malo zoprni, moram reci, da sem kar malo razocarana in nataknjena. Namrec, VIP bus do najine destinacije je kostal ogromnih 115 tisoc kipov (Mankica, najbrz si sla s tem ti? Oglasevali so ga kot takega, kot si ga opisala, z robcki in vodo in WC inside 😊))), navaden - ki ni bil navaden, ampak air-con, ker lokalen menda sploh ne pelje - pa je sel ob 11h in kostal se vedno veliko 85k kipov. To je res veliko, na Tajskem je prevoz mnogo, mnogo cenejsi za moje pojme. Me prav zanima, kako je sedaj v Kambodzi, ampak spomnim se, da ni bil tako drag pred dvema letoma. Kakor koli ze, ni nama preostalo drugega, kot da se za dobri dve uri nekam butneva in preganjava meglo in mraz in hlad, ki so bili seveda spet tam. Saj vendar ura se ni bila deset!
Na postaji so bile zasoljene cene za vse, zato sva sla tja samo na kavo, po ostale zadeve (voda, pomarance) pa sem sla samo za vogal, kjer sem odkrila nek kitajski market. Zanimivo.
Ob kaksni pol dvanajstih smo res sli. Po dobri tre urah voznje smo se ustavili na nekem klancu, mislila sem, da je obicajen postanek za wc, pa se je izkazalo, da moramo menjati eno od gum. Vrli avtobusarji so jo z veliko rutine (in gledalcev) hipno zamenjali, tako da smo dokaj kmalu sli dalje. Pocitek smo izkoristili za prigrizek: lokalci so pikne, tetrapake in podobne odpadke metali kar vsevprek stran od sebe, saj koncept kosev za smeti tu ni najbolj poznan, ohranjanje narave pa ocitno tudi ne. No ja, sto ljudi, sto cudi. Vecja fascinacija kot to pa je bil en kolesar, Zahodnjak, ki je v klanec prikolesaril mimo. Svaka cast. Samo strmela sem lako v to cudo.
Smo pa se vsekakor vec casa zamudili v Kasiju, kjer bi se sicer morali ustaviti samo na hitro za vecerjo (ob petih in se nekaj popoldne), pa so ocitno bolj podrobno pogledali, kaj je z naso gumo, tako da smo bili tam kar kaksno uro. Ker sem bila posastno lacna, sem pozrla en pregresno drag noodle soup (vse restavracije v vasi so imele kolektivno zasoljene cene) in cez se eno bageto. Jebiga. Desi se.
V Vang Vieng smo torej koncno prisli sele nekaj pred osmo zvecer, kar pomeni, da smo za 227 km dolgo pot porabili dobrih osem ur. Zurka! Lov na guesthouse se zacne. Ustavila sva se vsaj v desetih, preden sva nasla eno, in to za 50k kipov. Bila sva zmatrana, soba pa nic posebnega, zelo majhna, ampak v sili hudic muhe zre in sva jo vzela, kaj se hoce. Mogoce se jutri premakneva dalje.
Sledil je obhod po vasici. Res je tako, kot pise v LP-ju, Khao San Rd. Laosa ... s tem da mi ni niti pod razno vsec. Disi po hat Rinu na Ko Phanghanu na Tajskem, povsod sami Zahodnjaki, vecinoma zadeti, ker se to tu pac pocne, povsod se vrtijo sezone Friendsov, zadeve za jest na ulici pa so petkrat drazje kot drugje. Jebiga. Tole je bila nujna postojanka na poti v Vientiane in jutri imava namen raziskovati okolis z biciklom, ker je pokrajina res spektakuralna - ze na poti do sem je bila. Polonca, se spomnis Westmannski otokov? Pomisli na tiste kao zobotrebcaste skale, zabite v morje, in jih prenesi na gore - tako nekako je zgledala pokrajina, ki nas je danes spremljala.
Net je drag ko sto mater, zato zakljucim.

---

Photos

Darovanje
Jutranji obred in turisticno nadlegovanje

Procesija
Oranzna revolucija?

Vse oci so uprte v ...
oranzno

On the road again
Or better yet, stopped again