Do Che Vee Tah (HK style)

---

Po mojem je bil danes eden lepsih dni mojega zivljenja. Pa ne, da bi se kaj tako spektakularnega zgodilo, ker se ni (globalno gledano), ampak pocutje na mikronivoju je bilo pa ... fenomenalno.
Po kavi - iz kafetjere!!! - in piskotkih sva se z Ankie zabrisali najprej na bus 1A do ferry postajalisca, potem pa na doubledecker 94 do druge koncne postaje Wong Shek pier. Med voznjo z busom sem ponovno videla drugi obraz HK: urejene kolesarske steze in pohodniske poti pa mravljisce lokalcev, ki so se v lepem vremenu pac podali ven. Nato sva ob 10.35 skocili na trajektic do zaliva Lai Chi Chong. Karta naju je stala 28 dolarjev v eno smer, kar je skorajda za 100 odstotkov vec kot med tednom. Jebiga.
Na barki sva bili sprva edini. Kaksen velicasten obcutek. Midve, sonce, morje in otoki, malce podobni Kornatom. In veter. In nic misli.
Peljali smo se vzdolz kanala Tolo, za hip naredili postanek na turisticno precej bolj poznanem otoku Tap Mun Chung, potem pa se pripeljali v Lai Chi Chong. Gre za del geoparka Hong Konga, ki je nastal pred cca 145 milijoni let. Podali sva se raziskovati obalo, ki je spet nekoliko spominjala na Hrvasko: narivano, nagubano, prepognjeno skalovje vseh moznih barv - vau, pred milijoni in milijoni let je morala biti tu ena huda in naguzvana zurka. Plasti zgodovinske mavrice so v sebi skrivale vsaka svoje lastnosti posamezne dobe in tole je nedvomno paradiz za geologe. Za zahodnjasko miselnost pa: o moj bog, same neizkoriscene plaze! Ker Hongkongcani tako kot Tajvanci, MAlezijci ... in najbrz se drugi Azijci ... ne znajo plavati, se seveda nihce ni namakal v hudicevo vabljivi vodi - zato sem seveda morala izkoristiti priliko, ker tega ne storiti bi bil enostavno greh. Tako sva se ustavili na eni izmed neobljudenih (katera pa ni?) plaz in zacofotala sem v prijetno toplo in kristalno cisto vodo. Ah ... kdo bi si mislil, da se bom po treh tednih Tajvana kopala prav v Hong Kongu.
Nadaljevali sva po soncu in prijetni vrocini (pozna se, da je zima, ker poleti je baje vlaznost neznosna), se ustavili tu in tam in obcudovali stvaritve narave, nato pa zavili nazaj proti pomolu in proti vasici oz. kempu v drugo smer. Ankie je tam ze kampirala, zato se je nadejala kosila v restavraciji - ki pa je bila po neverjetnem nakljucju zaprta. Tako nama ni preostalo drugega, kot da cakava se dobro uro in pol na trajekt nazaj.
Vmes se je pripeljala posilja lokalnih turistov, ki so trumoma poskakali z ladje, se postavili pred napis Geopark in se mnozicno slikarili. "To je najpomembnejse, da se slikas pred znamenitostjo, ne da bi si jo dejansko ogledal," je svoje rojake smeje komentirala Ankie. In res, nic se niso sprehodili ob obali, malo so poskakali naokoli, nato pa pocasi pricapljali nazaj na ladjo. Vmes je prisla tudi najina ladja in odrinili sva novemu staremu cilju naproti, obsijani z zahajajocim soncem, obdani z otocki in vetrcem ... Tako pomirjajocega obcutka ze dolgo ne pomnim. Spet sva bili prakticno edini na ladji, in biti ob Ankie, ne spregovoriti besede, ampak se vsake toliko casa spogledati, se nasmehniti, pokazati s prstom proti soncu in izustiti "Matr je lepo", je bilo enostavno ... zen. Vem, da to besedo velikokrat uporabim, ampak vsakic mislim hudimano resno.
Spet sva skocili s trajekta, spet ujeli doubledecker 94 in spet bili v Sai Kungu, kjer sva poiskali vecerjo. Spet se lahko zahvalim couchsurfingu, kajti brez te storitve ne bi poznala Ankie, brez nje pa ne bi imela pojma, kaj zavraga narociti za vecerjo. Tako pa sva se najprej ustavili v eni obedovalnici in narocili neko juhico z ribjimi svaljki, drugo juhico s koscki svinjine in nudlni, wontone in druge opecene zadevscine, potem sta sli na drug plac in narocili sticky rice roll s svonjino, male ribje dumplinge, rice pasta roll s sezamom in arasidi, se neke ribje duplinge, pa tea egg, potem, ko sem ze mislila, da bom pocila, pa sem spotoma "morala" pojesti se baje tradicionalni prigrizek Hongkongcanov iz 50-ih let, takozvani coconut roll. Fe-no-me-nal-no.
In zdaj sva doma, pijeva buddha tea (vrsta oolonga), Ankie z drsenjem po cajnih salcah izvablja zvoke, sicer pa spila irsko-skotska folk muzika ... Life's good ... as always ...

---